Zgodba o nekem junaku, ki mu stvari niso šle tako, kot si je želel

Vsi poznamo tiste dneve, ko nam stvari ne gredo ravno tako, kot smo si zamislili.

Z radostjo smo najavili festival Mini teatra v Preddverju Križank. Veselili smo se, da bomo spet igrali za vas, ker kaj pa so igralci, če nimajo svojega občinstva. Ampak žal se danes ljudje, tako je videti, težje odločajo, da bi prišli v gledališče. Bral sem, da je morda najnevarnejša stvar, ki nam jo je prinesla epidemija virusa korone, strah pred intimnostjo. Ampak gledališče je vedno, tudi če ne prikazuje direktnih prizorov objemanja, poljubljanja, ljubkovanja, prostor za izmenjavanje intimnosti med igralci ter potem med igralci in občinstvom.

Odigrali smo Pasolinijevo Ribico z našo Ano Urbanc, ki pričakuje dojenčka, zato je zanjo to za nekaj časa zadnja predstava, ki jo je odigrala. Potem smo igrali prvo izvedbo predstave Sin Floriana Zellerja, ki jo je režiral Eduard Miler. Bil sem silno ponosen, kako smo jo odigrali in kako jo je občinstvo sprejelo. Včasih se je zdelo, da je celo boljše »sedla« v odprti prostor Križank kot pri nas v Mini teatru. Sin me vsakič, ko gledam pred svojim izhodom na oder, izpolni z nekim ponosom, ki ga občuti direktor gledališča, medtem ko pred njegovimi očmi potekajo prizori, ki jih igrajo izjemna Polona Juh in Branko Šturbej, pa neizmerno nadarjeni mladi Gašper Lovrec in divja Saša Pavlin Stošić.

Gledališče daje tisto dimenzijo, ki smo jo odkrivali kot najstniki, ko smo ponoči pod lučjo nočne svetilke brali svoje prve Dostojevske, Salingerje, Balzace in verjeli, da bomo kot njihovi junaki osvojili svet. Smo se pa prav v teh besedilih učili tudi o velikih razočaranjih, ki čakajo junake – da pravzaprav večina njih nikoli ne bo prišla tja, kamor so se namenili, da je za to treba preskočiti veliko ovir. Tako sta se oče in mati v predstavi Sin razšla, čeprav se je zdelo, da se njuna ljubezen ne bo nikoli končala. Nekje v tej ločitvi sta pozabila na sina, ki je ostal za vedno poškodovan in jim bo pripravil zaplet, ki jih bo vse potopil.

Po premieri smo prejeli sijajne odzive občinstva, vsi so si želeli videti to naše malo čudo, ta dramski biser, režiserja in igralce na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Potem pa so se zaprla gledališča in je, kot se to rado zgodi, občinstvo verjetno pozabilo na nas. Vložili smo vse svoje napore, da spet poženemo to »mašinerijo«, da spet prebudimo zanimanje gledalcev.

Danes, medtem ko pišem tole, spet pada dež. Napoved kaže nestabilno vreme, grmenje in plohe ves teden. Občasno se me loteva tista mladostna malodušnost, ki se je je težko osvoboditi. A se takoj spomnim junaka Fime iz romana mojega priljubljenega izraelskega avtorja Amosa Oza. Fima si je v življenju želel marsikaj, kot otrok je bil briljanten um, ampak malo smotan, nespreten. Študiral je filozofijo, zanimala so ga zgodovina, politika, poezija, zelo rad je imel ženske, ampak prvi dve, s katerima se je poročil, sta izginili, poročili sta se z drugima, uspešnejšima moškima. Fima pa je od strašnih ambicij končal kot nekdo, ki popisuje paciente v neki zasebni kliniki. Spoprijateljil se je s sinom nekdanje žene, dečkom, ki mu je bil podoben, ne fizično, ampak osebnostno.

Razveselil sem se, ko sem se zdaj spomnil vseh tistih njegovih drobnih dogodivščin iz romana, ki so se Fimi zdele neobvladljive. Zjutraj, ko si je želel pripraviti kavo, je ugotovil, da aparat za gretje vode ne deluje. Medtem ko se je bril, mu je na pamet padla ideja, ki jo je moral takoj preveriti, saj se ne bi obril do konca. Ko si je končno upal neko pacientko iz ordinacije povabiti na zmenek, je šel ta na začetku zelo dobro. Medtem ko je enega za drugim jedel sendviče, mu je ona govorila o svojem življenju: kako jo je zapustil mož, s katerim je živela, prepričana, da srečno, skoraj 20 let. Fima jo je poslušal in poslušal, potem pa povabil domov. Ona je še kar naprej analizirala svoje zgrešeno življenje, revež Fima pa si je (kot Woody Allen) zamišljal, kako se ljubita. Ko mu je že skoraj uspelo, je ona spoznala njegove namene in ga vsa besna zapustila. Prepričana je bila, da je Fima moški, ki zna poslušati in razume, ne pa še eden od gadov, ki jo želi izkoristiti. Fima ima genialne rešitve za politične spore, ve, kako bi bilo treba razkrinkati hinavce, ki vodijo ekstremistične desničarske stranke, ampak vsi ti veliki projekti ostanejo le projekti, ki so se izgubili med pohajkovanjem po ulicah Jeruzalema, kjer Fima živi.

Zakaj sem se spomnil tega romana? Iz vseh teh »porazov« junak nikoli ne pride poražen, čeprav bi si to zunanji opazovalec lahko mislil. Fima je srečen, ker se lahko druži s svojim prijateljčkom, ko lahko sodelavki v službi pomaga izpolniti križanko, ko odpelje ranjenega psa k veterinarju. Pri Amosu Ozu obstaja ta večni optimizem, ki nas žene naprej. Čeprav smo na žalost morali odpovedati nekatere predstave zaradi dežja, čeprav sem včeraj na vstop v Slovenijo moral čakati skoraj eno uro.

Zdi se mi, da je ta pandemija še kako prav prišla tej nevidni birokraciji, da uvede neke absurdne ukrepe, ki bodo državljanom otežili življenje. Ampak Amos Oz pravi, da je naše življenje eno, celo, če ne verjamemo v reinkarnacijo, da ga moramo preživeti lepo in najti rešitve tudi takrat, ko se nam zdi, da smo kot Fima nasedli na čeri, s katerih je ladjo težko potisniti nazaj na plovbo.

Robert Waltl