Že spet Virginia Woolf
JURIJ SOUČEK - odlomki iz nastajajoče biografije
Pred kratkim sta me razveselila dva članka, ki najavljata novogoriško premiero Albeejeve Virginie Wolf. Prvega sem prebral v četrtkovem Vklopu/Stopu, drugi, prvemu podoben, pa je izšel v petkovem Delu. Ker imam možnost objavljati kolumno in ker sem dostikrat presenečen nad tem, kako se zgodovina slovenskega teatra razmeroma malo zanima za igralce, ki jo pomagajo ustvarjati in ker sem še živ in udeleženec prve premierne uprizoritve te predstave v ljubljanski Drami v sezoni 1963/64, se bom oglasil. Seveda najprej držim pesti za Novogoričane in kolege, ki imajo možnost obnoviti to igro, ki ni doživela samo mednarodne slave, pač pa je tudi še vedno eden od nepreseženih igralskih uspehov štirih igralcev Drame in režiserja in je bil na gostovanjih po Poljski in na Češkem, primerjan s tamkajšnjimi igralskimi kolegi, priznan kot zmagovalec.
Igralci Georgea smo se povsod, kjer je bila gostujoča predstava Virginia Wolf na sporedu, spoznavali med seboj in primerjali svoje kreacije, predvsem seveda Georgea, ki je v tej predstavi nosilec igre. Ctibor Filčik, slovaški George iz Bratislave, je dobil celo Leninov orden za oblikovanje te vloge in naslov narodnega umetnika. Za denar, ki je pripadel nagradi, si je lahko kupil avtomobil, za častni naslov pa je imel v Bratislavskem narodnem gledališču pravico do osebnega garderoberja. Georgea si je Filčik zamislil z demonijo označeno osebo in bil v tem zelo prepričljiv. Jaz sem za isto kreacijo izbral bolj klovnsko upodobitev, ki sem jo uveljavil predvsem s posebnim načinom govora.
Ta predstava je takrat ponudila možnost vsem nam mladim igralcem, da smo na odru Drame spregovorili brez »žlahtnega patosa«. Predstavo smo obdržali v repertoarju več sezon in uspešno tudi gostovali z njo na Poljskem in Češkem. V Krakovu se je Duša Počkaj – Martha – na dan predstave prebudila z veliko oteklino v ustih, ki je nastala zaradi granuloma. Predstavo bi seveda morali odpovedati in Bojan Štih, ki je vodil gostovanje, je premišljeval o tem, kako bi rešil zadrego. Prišel je do mene s predlogom, da naj Dušo takoj, ko se odgrne zavesa, s komolcem butnem po ustih, da bi s tem opravičil njeno oteklino v nadaljevanju predstave. Seveda je predstava odpadla in tako žal nisem mogel spoznati krakovskega Georgea.
Virginia Woolf se je takrat igrala po mnogih evropskih gledališčih in Georgei smo se med seboj poznali. Celo primerjavo z Richardom Burtonom sem doživel. Film Kdo se boji Virginie Woolf so takrat vrteli po svetu in tudi v Tokiu, od koder nam je z dirigentskega gostovanja pisal Samo Hubad. Svetovno znani par Elizabeth Taylor in Richard Burton je primerjal z Dušo in menoj in navdušen ugotavljal, da sva vsaj tako dobra, celo še boljša! Predstavo so pri nas v Sloveniji uprizarjali po nekaterih gledališčih, a toliko odmeva, kolikor ga je imela predstava ljubljanske Drame, ni doživela nikjer.
Bojan Štih je vse izvajalce v predstavi uvrstil tudi kot predlog za Prešernovo nagrado, a s predlogom ni uspel. Odgovor komisije je prinesel pes na repu, češ, saj niste Slovenski oktet, da bi lahko nagrajevali skupino v celoti. Vloge smo igrali Duša Počkaj, Danilo Benedičič in Marija Benko in jaz, režiral je Mile Korun.
Duša se je izvlekla in bila naslednje leto nagrajena v paketu z Virginio in drugo predstavo … mi pa, kar nas je ostalo, smo ji lahko samo čestitali in tri ali štiri sezone igrali predstavo, v kateri padem pred Dušo tudi na kolena. Veliko število teh poklekov na predstavi je povzročilo to, da so mi dvakrat morali zamenjati hlače, ki sem jih predrsal na kolenih. Večkratno menjavo hlač pri veliko ponovitvah privoščim tudi sedanjemu Georgeu v Novi Gorici Radošu Bolčini. Seveda tudi kolegom, ki jih zaradi časov, ki jih živimo, in svoje odmaknjenosti od teatra poznam bolj po priimkih kot po videzu in uspehih, ki jih, upam, še čakajo.
