Zato naj nam bo zdravo leto 2021!

Vleče se zadnji teden leta 2020. Minil je božič. In kot vsako leto so se v tem prazničnem času vrteli filmi Sam doma, Nori božič, Kako je Grinch ukradel božič, Čudež na 34. ulici, Predbožična mora Tima Burtona in Pokvarjeni Božiček. Omenjal sem jih v prejšnji kolumni.

Film, ki je najbolje »zadel« bit stvari in nam pokazal, kaj naj bi duh božiča pomenil, pa je zame gotovo Čudovito življenje (It's a wonderful life) režiserja Franka Capre. Nekaj, kar v tem času najbolj potrebujemo, je optimizem in ni ga boljšega od optimizma velikega Franka Capre. Kako je vse enostavno, kot v pravljici.

V Bedford Fallsu je božični večer. George Bailey, ki ga igra briljantni James Stewart, je majhen, običajen človek. Pijan in razočaran se znajde na robu samomora. Obžaluje, da se je sploh rodil. Po spletu nesrečnih okoliščin se je njegova banka znašla na robu bankrota. Po tem, ko si je zaželel, da se ne bi nikoli rodil, pa dobi neobičajno pomoč. Z neba se spusti čisto pravi angel Clarence, ki ga igra Henry Travers. Clarence je dobil nalogo: pomagati mora Georgeu in mu pokazati, da njegovo življenje ni zgrešeno. Če mu bo uspelo, bo dobil krila. Najbolj originalen in najbolj impresiven del filma je seveda ob zaključku samem, ravno način, na kakšnega Clarence pokaže Georgeu, da je njegovo življenje bilo in ostalo pomembno, da živi.

Angel ga vodi na pot po njegovem mestu in mu razkazuje, kako bi bila videti življenja njegovih bližnjih, če se George ne bi nikoli rodil. Slednji malo po malem spozna, da je kljub trenutnim težavam njegovo življenje bilo in ostaja pomembno. Režiser zelo kmalu zintrigira gledalca s svojo idejo, razvije se empatija do glavnega junaka filma, pa tudi razmišljanje o smislu lastnega življenja. Vsak bo lahko v svoji preteklosti našel slabe stvari, saj smo samo ljudje in grešimo. Ampak večina nas ima v svoji preteklosti stvari oziroma dela, na katera smo lahko ponosni. Vsak nov dan je priložnost za neko dobro, novo stvar, ki jo lahko naredimo.

Po tem, ko je Clarence prepričal Georgea, da se je vredno boriti za svoje življenje in družino, nas Capra pripelje do sijajnega, emocionalno nabitega finala filma. Finala, ki vzbuja optimizem in vrača vero v altruizem in solidarnost med ljudmi, kar je sama esenca božiča kot praznika.

Optimizem in solidarnost so nam vsem potrebni v teh čudnih časih, v katerih živimo. In ni treba biti vernik, da bi lahko to razumeli. Zgodilo se je še nekaj, kar je še bolj utrdilo moje oboževanje Caprovega filma. Pred nekaj dnevi se je v nesreči zelo težko poškodoval naš prijatelj in sodelavec Anže Kreč, ki se še vedno bori za življenje v UKC. Je stabilen in zdravniki so optimistični, da bo vse dobro.

Močno mislimo nanj, da izbori to težko bitko. V požaru jim je zgorela hiša in vse, kar so imeli. Ostali so brez vsega. Sinaj in Ronja sta ostala brez očkovega doma. Tako smo ob pomoči Zveze prijateljev mladine Slovenije spodbudili akcijo, da bi se jim pomagalo. Za pomoč družini Kreč je odprt račun, kamor lahko tudi vi vplačate svojo donacijo. Vsak evro bo pomagal, da si znova zgradijo dom, zato vsem hvala.

Sicer pa mi je že pomisliti težko, kako frenetično je bilo nekoč v decembru. Vsak dan obdarovanja, vesela gneča v Mini teatru, sprevod dedka Mraza in njegove »kolone« spremljevalcev po Ljubljani, ob razneženih otrocih in množicah turistov.

Zdaj pa sem zjutraj, po tem letu virusa, v strahu, da ne bom spet prebral, da je umrl nekdo, ki ga poznam. In ta spisek se daljša iz dneva v dan. Tudi danes sem dodal še eno prijateljico iz Zagreba. 
Zdaj se spominjam, kako smo lani v Cankarjevem domu ta čas delali predstavo, ki se je imenovala 2020. Bilo nam je zanimivo, ko smo si zamišljali, kako bo videti to famozno leto z magičnimi številkami, ki so ga najavljali že futuristi v začetku preteklega stoletja kot leto velikih preobratov in čudežev.

Si predstavljajte, kaj smo si šele mi takrat mislili, da bo v tem letu spektakularnega? Recimo brexit, pa zdaj vidimo, da je danes to čisto običajna tema. Koga še zanima britanski egoizem, ko pa smo prepolni svojega.

Kot da se dogaja scenarij iz serije Years and Years. Britanija je danes tema veliko bolj zaradi novega seva virusa, ki je povzročil prekinitev vseh letov iz Londona. Druga velika zgodba, ki smo jo najavljali v predstavi, so bile ameriške volitve. Tudi te so se nekako spremenile v smešno farso. Ravno danes berem, kako Trump, mesec dni pred odhodom iz Bele hiše, na Twitterju obračunava z modnimi magazini, ker Melania ni bila na naslovnicah prestižnih luksuznih revij, za razliko od Michelle Obama, ki je bila mnogokrat.

Govorili smo tudi o olimpijadi, ki se ni zgodila. Pravzaprav nisem do konca razumel, ali se je prestavila in ali bo sploh v Tokiu. 
Danes je dan, ko smo zagledali luč na koncu tunela. Cepljeni so bili prvi varovanci v domovih za starejše. Po vsem, kar se nam je dogajalo v zadnjem letu, mi resnično ni jasno, da nekateri ljudje zavračajo možnost cepljenja. 

Znanost nam je podaljšala življenje, izkoreninila je številne predsodke, z njimi pa tudi bolezni. Zato so naši starejši na vsem planetu heroji s konca tega leta 2020. S svojim privoljenjem, da se cepijo, si bodo podaljšali življenje, nas pa opozarjajo, da bomo mi s cepljenjem morda lahko rešili mnogo drugih življenj. Ampak, kot smo videli v Caprovem filmu, vsako življenje je še kako dragoceno.

Brez enega naš svet ni več isti.

Zato, naj nam bo zdravo leto 2021!

Robert Waltl