Zahvalnosti v čast
Ujet sem v nenadni gneči, zasidrani v vsakdanjik kolumnistove tolažbe. To je pač del mojih poklicnih nevšečnosti, s katerimi si celim rane, ko tegobe preveč dihajo za ovratnik. Tokrat me ne duši služba, temveč determiniran čas odhoda iz Murske Sobote v Ljubljano. Ostaja mi akademskih petnajst, da zdaj napravim čudež iz teh mojih misli, ki so se zbistrile, ker sem ves dan utrujal svoje telo. Med sprehodom po tromeji Slovenije, Madžarske in Avstrije zavoham združeno Evropo, ki se nevidno kot talilni lonec meša v enotnega evropskega duha. Smo ljudje Evrope, evropski ljudje, Evropejci, eni izmed tistih iz slavne sedemindvajseterice …
Ni nam treba veliko utrujati možganov, da se zavemo trajnega miru, ki ga bolj ali manj uživamo vse od druge svetovne vojne. In če mir ustvarja človek človeku, potem povezovalne kemije med narodi ne more nihče zatreti. Tako se je zgodilo tudi ob najhujših požarih v zgodovini Slovenije. Ni gorel le Kras, gorela je Evropa. Bruselj je poslal jasen signal, nemudoma so nam v bran stopile naše sosede, vključili pa so se tudi drugi. Včasih je prav, da se spomnimo na vse, ki (ne)miru prinašajo mir.
