favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Vsi naši zbiralci starega železa

Vsi naši zbiralci starega železa

Bernarda Jeklin, Zarja, 21.03.2018 10:57:56

Mož, ki je zbiral staro železo: z drobnimi, nevidnimi krempeljci se mi je obesil za srce in noče od tam, zdaj pa sploh ne, čeprav je od predvajanja slavnega filma enako slavnega srbskega režiserja Danisa Tanovića na HBO že nekaj časa.

Delite na:

Filmu se uradno pravi Epizoda v življenju zbiralca železa in je v bistvu napol dokumentarec. Na berlinskem filmskem festivalu je dobil dva srebrna medveda in vzbudil velikansko mednarodno zanimanje. Gre za resničnega glavnega junaka, bosanskega zbiralca železa Nazifa Mujića iz romskega naselja Svatovac na severovzhodu Bosne. Nazif igra samega sebe, epizoda iz naslova pa pomeni njegov daleč najhujši čas v življenju. Urejen, priden, priljubljen in za povrh še čeden moški, ki z ženo in dvema otrokoma živi sicer pridno, a skrajno varčno življenje iz rok v usta ter ima v vasi veliko prijateljev, enako ubogih bosanskih ciganov, doživi nepopisno in skoraj neverjetno kalvarijo. Tretji otrok, ki ga nosi žena, lepega dne v njenem trebuhu umre. Potrebna je nujna zdravniška intervencija. A tu je problem, nerešljiv problem: Nazif z družino nima zdravstvenega zavarovanja, brez tega pa ni operacije, smrt gor ali dol. Bosansko-hercegovska država varčuje pri svojih najmanjših in najranljivejših, pri revežih z obrobja družbe. Z ženo, ki se tako rekoč zvija od bolečin, dolge dneve poskuša pri vseh mogočih zdravstvenih inštitucijah. Zaman. Moral bi plačati, a Nazif tudi v sanjah nima toliko denarja in tudi prijatelji ga nimajo. Staro železo ni velik denar. Kalvarija, nedoumljivo trpljenje vse družine ni neznosno ne le zanje, ampak do neke mere tudi za gledalca, še posebej ker veš, da je zgodba resnična. Trpljenje tik pred smrtjo reši sorodnica, ki tvega svoje lastno zdravje in življenje ter posodi umirajoči ženski svojo zdravstveno izkaznico. Ker je stanje do konca urgentno, v bolnišnici na srečo ne komplicirajo, ker prave osebne izkaznice Nazifova žena seveda nima in trdi, da jo je »nekam založila«. Ženska na srečo okreva in Nazif se vrne nazaj na smetišče med svoje staro železo.

Ves čas sanja o tem, da bi se odselil v Nemčijo: Nemčija, čudežna dežela, še posebej čudežna za cigančka, zbiralca železa. A Nemčija ga noče. V stiski, daleč potem, ko je film o njem že izzvenel, proda svojega berlinskega medveda za drag denar: zanj iztrži štiri tisoč evrov.

Pred kratkim je bil Nazif na kratko spet v medijih. Umrl je. In družina je s pomočjo medijev iskala in prosila za drobiž za stroške njegovega pogreba. Če ga je bilo dovolj, so ga vsaj dostojno pokopali. Če se penezov ni nakapljalo, ga je še vedno čakalo njegovo smetišče s starim železom. Tam so menda tudi tla rahlejša. Morda se od kod najde tudi še vedno slavni Danis Tanović: lahko posname novo epizodo, to pot ne o življenju, ampak o smrti zbiralca železa. Nič manj pretresljiva ne bo od prve.

Naj omenim še en premišljanja in spomina vreden film na TV: Nebesa bodo počakala. Naredili so ga Francozi in govori o dveh čisto mladih francoskih dekletih, zradikaliziranih na lastno pobudo, tako, iz firbca, kot pravimo, po internetu. Odločita se, da se gresta v Sirijo borit za pravično islamsko stvar. In tudi odpotujeta. Film je še en krut žebelj v krsto upanja, da se bo tragedija Sirije (in ne samo Sirije) le razpletla po mirni poti. Takšna filmska sporočila bi morali gledati evropski (in ne samo evropski) ljudje, in ne turških pocukranih nadaljevank.

A gremo v domače loge. K izjemno zanimivemu ženskemu obrazu, ki ga na ekranu gledamo pogosto, saj gre za generalno sekretarko Cerarjeve vlade Lilijano Kozlovič. V bistvu gre za nepolitični obraz sredi koncentrata vrhovne slovenske politike, nekakšne vladne argo juhe. Doslej je polzela po TV-zaslonu kot kakšen prijazen duhek: brez besed, skrajno zadržana, vselej v strogem ozadju. A že tedaj se mi je ta še mlada ženska zdela skrajno zanimiva: sloka postava, zadržana eleganca, tista prava eleganca, ki se tišči v  ozadje, in obraz: skoraj malce upadle, a čedne poteze zagonetnega svetlolasega obraza z očmi, ki obledijo vse drugo: kot dva črna, žareča ogenjčka sta, ki skrivata v sebi veliko neizrečenega. Kdo je v resnici ta ženska, kaj je zadaj, sem se večkrat radovedno spraševala, a nihče, vključno z mediji, ni o njej nikoli črhnil niti besede.

Potem jo je premier kot strela z jasnega imenoval za novo vladno pogajalko s stavkajočimi sindikati. Novica je bila presenetljiva in videli smo veliko osuplih političnih obrazov. A obraz Lidije Kozlovič je v hipu oživel. Nenadoma ni bila več nema podoba iz ozadja, temveč spretna, zelo nenavadna pogajalka z inteligentnim in svežim pristopom do zoprne naloge, ki je očarala tudi sindikaliste, da so se jim omehčali zadrti obrazi – seveda sindikalni obrazi morajo biti zadrti – in prej okamenela pogajanja so nenadoma presenetljivo stekla. Vsak dan seveda ne bo nedelja, nismo naivni. A že s prvimi zarezami v politiko se je izkazala za velik politični potencial, ki bi ga bilo treba nekoč v prihodnosti temeljito izkoristiti, z vso neizmerno drugačnostjo, ki jo kot prepad loči od preostale, nič kaj dragocene slovenske medijske srenje. Bomo videli.

Oh, in za amen še elitna bataljonska bojna enota 72. Parafraza uboge, res uboge razpadajoče slovenske vojske. Kot včeraj se spomnim svojega protesta po ljubljanskih ulicah. Prvič in zadnjič sem se hote in pri čisti zavesti udeležila kar treh zapovrstnih demonstracij proti vstopu novopečene Slovenije v Nato. Bila je skrajno mučna izkušnja. Samo mladi tipični študentovski ksihti in jaz, že tedaj pojava hudo v letih, ki tja sploh ni sodila. Pa sem izjemoma hotela sodelovati. Bila je, kot rečeno, neskončno mučna izkušnja. S sliko tujih podobnih izkušenj, ki so mi jih servirale televizijske hiše v male možgane: besno vpitje, skandiranje, vijoče se zastave, transparenti, naelektreno ozračje. Tu ni bilo niti sence podobnosti. Vlekli smo se po tistih središčnih ljubljanskih ulicah kot povorka zaspane in brezvoljne  megle, redki vzkliki brez slehernega odziva med stavkajočimi so bili še posebej mučni. Bilo me je sram in bila sem neskončno razočarana.

Seveda sem še vedno proti članstvu v Natu, proti vsemu orjaškemu razmetavanju ubogega slovenskega denarja za nič, za vojaške nesmisle, za profit vojaških industrij z ameriško na čelu; že dolgo nismo več naivni. Že naši prvi in najnevarnejši sosedje Hrvati so oboroženi do zob z najmodernejšim orožjem in še enkrat več jih je kot nas, o tem sem tu že nekaj rekla. Morda bi bilo pametno, če bi naše oborožene sile, nekaj jih vseeno moramo imeti, vsaj superspecializirali. Fino bi bilo, ko bi oblikovali kakšne posebne sanitetne enote ali kaj podobnega, a kaj ko zdravstvenih delavcev primanjkuje še za domačo rabo. Sicer pa naj na TV o tem meljejo tisti, ki so za to pristojni. Vem le, da mi dolgoročno ne uidejo neskončni TV-prizori z vojaškimi vsebinami, a konec koncev je tam odrešilni gumb. In prestavim TV-sliko kam drugam. In sem rešena. Vsaj domišljam si tako.