erika znidarsic 1 Dobra karma

'Pri denarju ni čustev,' trdi voditeljica, ki je ...

pes, kent, Svet24.si

"Ker se v 10 letih nisem naučil biti priden ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

Aleksandra Pivec Svet24.si

Vodstvo Desusa je grozilo predsednici ...

UV-TRAVNER HOJS-pl Necenzurirano

Večerni obiski Aleša Hojsa na policiji

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

Kolumna
Vsi mi smo priseljenci od nekod

Vsi mi smo priseljenci od nekod

Robert Waltl, 15.06.2020 09:41:08

Revija Stop

Delite na:

Pred dvema letoma smo imeli v Mini teatru premiero predstave Zgodovina nasilja Édouarda Louisa. Skozi leta smo se skorajda navadili, da nam naš umetniški direktor, režiser Ivica Buljan, odkriva nova francoska besedila. Pravzaprav smo svoj progam za odrasle pred 20 leti začeli z enim takim genialnim besedilom Bernarda-Marieja Koltesa Noč čisto na robu gozdov.

Ta vloga je tudi danes zame nekaj najbolj intimnega, kar sem naredil – in hkrati najtežjega. Na skoraj 50 straneh je napisan en sam stavek. Sprašujete se, kako je to mogoče, da pri tem ne gre za mehanično pisanje ali nekakšen literarni poizkus. Torej, igral sem predvsem osamljenega, odvrženega človeka, ki se naenkrat, sredi pozne noči, znajde sam pod dežjem in lučmi velemesta. To je Pariz ponoči, v poznih 70. letih, moj lik pa je emigrant, ki je, ampak to ugotovim šele pozneje, prišel nekje iz Srednje Amerike; po tem, kar izgovarjam, slutim, da je to Nikaragva, saj se ta moj lik spominja glasu generala/diktatorja, ki ukaže pticam, da morajo zapustiti goste gozdove. Moj lik je videl nekoga na vogalu ulice in z njim je želel preživeti preostanek noči, popiti kavo, se pogovarjati. Ta nekdo pa je zagotovo izginil izza vogala in moj do kosti premočeni lik govori o težavah življenja nekega emigranta, ki je zapustil svojo domovino zaradi diktature, v novi deželi pa ni bil nikoli sprejet kot njen polnopravni član. To predstavo sem igral veliko, povsod, od Cankarjevega doma, po gledališčih v Sloveniji, v Splitu, Zadru, potem pa smo po nekaj letih premora naredili novo različico za takrat zgrajeni novi Mini teater na Križevniški. Ljudem se je predstava »vsekala« v spomin. Tej predstavi sem dal celega sebe. Tema nesprejemanja, družbenega in osebnega me je privlačila. V Jugoslaviji nismo poznali tako skrajnih izpovedi doseljencev. Vsi smo se od nekod priselili. Tudi jaz sem prišel v Ljubljano iz Slovenj Gradca, tako kot so starši mojih prijateljev zaradi dela ali osebnih razlogov prišli iz Srbije, Bosne. Ko sem študiral, sem poznal veliko afriških študentov, ki so se šolali v Ljubljani, med študijem prava v Mariboru pa sva bila z enim celo sostanovalca v študentskem domu. Od otroštva nam je bil čut enakosti »vsajen« v obnašanje. V mojem primeru tudi od družine, vsekakor pa v šoli. Z izginotjem socializma pa so se izgubila tudi pravila obnašaja do drugih. Nacionalizem se je kmalu spremenil v šovinizem, do včeraj sosedje so žaljivo postali čefurji, študentje iz Afrike pa se niso več šolali pri nas.

Vračam se k Zgodovini nasilja Édouarda Louisa. Njemu je bilo nekoč ime Eddy Bellegueuele, rojen je bil v siromašni družini nezaposlenih staršev z občasnimi zaslužki, kot nežen deček, ki so ga zaradi feminiziranega obnašanja zlorabljali vsi, od mame, očeta in brata do sosedov, vse dokler ga iz tega pekla ni rešila profesorica, ki mu je uredila štipendijo za srednjo šolo, potem pa se je sam vpisal še na najzahtevnejšo fakulteto v Parizu. Svoje sramotno ime (la gueule pomeni v argoju obraz [torej gobec], bellegueule nekoga, ki veliko jé, se celo požrešno baše s hrano, ali Lepi Edi) je zamenjal za Édouarda Louisa. Na faksu je delal kot hostesnik v gledališču, ampak se je prav kmalu uveljalil kot pisec neverjetnih romanov, v katerih govori o svojih izkušnjah. V tem, ki smo ga na oder postavili mi, Edouarda najprej zapelje, potem pa posiljuje in mu grozi s smrtjo mladi Kabil. Na vajah smo ugotovili, da nas večina sploh ne ve, kdo so Kabili, in da jih večina meša z Arabci. To so berberski narodi na širšem območju Magreba; najbolj znani so nogometaša Zinedine Zidane in Karim Benzema ter igralka in pevka Isabelle Adjani.

Édouard Louis je danes v svetu znan kot velik borec proti rasizmu. Čeprav je želela policija napad nanj predstaviti, kot še en dokaz k tezi, da so posiljevalci in tatovi zmeraj emigranti in njihovi otroci, je Louis že od samega začetka sodnega procesa pisal pamflete, v katerih je ostro obsodil vsak poskus izenačevanja.

Pred nekaj dnevi so ves svet pretresle demonstracije v znak podpore ubitemu Afroameričanu Georgeu Floydu, od Amerike, Velike Britanije, Nemčije do Francije. Edouard Louis je med najbolj vidnimi organizatorji nekega drugega protirasističnega gibanja, ki so ga sprožili v Franciji, ko je leta 2016 policija ubila mladega temnopoltega Adama Traoréja. Njegovo ime je postalo simbol, prav tako kot ime Georgea Floyda. Facebook je te dneve preplavljen s črno barvo v znak solidarnosti z afroameriško skupnostjo. Tudi slavni britanski umetnik Banksy je dal podporo gibanju Black Lives Matter – s fotografijo, ki jo je v soboto objavil na Instagramu, prikazuje pa prižgano svečo pod ameriško zastavo, ki jo plamen sveče že počasi »oblizuje«.

Čas pandemije je bil vzrok za številne negativne procese. Številni ljudje so umrli, še veliko več pa jih je/bo ostalo brez dela in z žalostnimi obeti, da ga verjetno nikoli več ne bodo dobili. Najranljivejši so zmeraj tisti Drugi, ki se tudi sicer srečujejo z vsemi vrstami krivic. Represija se vedno najprej uporablja nad njimi, ampak zelo hitro bi/bomo prišli na vrsto vsi mi.

V naši deželi rasizem na videz ne obstaja, v resnici pa je še kako prisoten, celo v javnem govoru politikov, v medijih. Sovražni govor je usmerjen do drugih, priseljencev, beguncev, vseh drugačnih verskih, spolnih ali političnih usmeritev. Poskušajmo ob podpori ogroženim po svetu videti tudi, kaj delamo v lastnem domu. Tako kot to dela naš pisatelj Édouard Louis.

Robert Waltl