Vsejedci in oni drugi
Če živiš v deželi relativnega blagostanja, če se police v trgovinah šibijo pod težo vsakršnih cenovno zelo dostopnih živil, če lahko mesečno zgolj za hrano odšteješ vsaj sto evrov, potem nimaš težav. Lahko izbiraš.
Pri naju je tako. Meso jeva enkrat, dvakrat na teden, imam čas, lahko skuham tudi kaj drugega. Je pa res, nekdaj, ko smo kot družina komaj spravili vse obveznosti v dnevni razpored, so bila brezmesna kosila redkost. Čas pač prinese svoje.
V žolčnih debatah med vsejedci in vegetarijanci sta v ospredju dve dilemi. Prva zadeva klanje, druga okolje. Prva je obsodba rase, ki si je podredila vsa druga živa bitja, druga je okoljska nesprejemljivost gojenja klavne živine.
Okoljska dilema je racionalna. Do nje se mora opredeliti znanost. Dejstva so precej znana. Od tistega, da kar na treh četrtinah kmetijskih zemljišč raste živinska krma, do onega, da prežvekovalci prispevajo ogromne količine metana, ki ozračje ogreva bolj kot ogljikov dioksid. Je pa res, da se metan dviguje tudi z riževih polj, zajetij vode za namakanje, pognojenih polj, zelo veliko pa ga uhaja tudi pri črpanju naravnega plina. Metan torej ni na dušah mesojedcev.
Dilema o klanju je etična in moralna. Razprave so silovite, sovražne, iracionalne. Pa čeprav imamo vegetarijanci in mesojedi skupne korenine. Večina naših prednikov je bila vsejeda. Pri tem je precej nepomembno, ali je babica kuro sama oskubila ali pa jo je, že vso lepo in oprano, kupila na trgu. V pečici sta obe dišali.
Vsi, ki smo dovolj stari, se spominjamo presunljivega cviljenja prašičev na kmečkih dvoriščih. Teta, kmetica, ki je prašiča redila od majhnega pujska naprej, je bila po vsakem klanju objokana. Ampak o tem, da ga je treba zaklati, ni dvomila. Od tistega mesa sta bila odvisna sitost in zdravje družine. Tako kot od tistih kar nekaj piščancev in kur, ki so prav tako končali na tnalu. Bili so to časi, ko so bile živali na kmetijah z razlogom. Konji za delo, krave za mleko in teličke, ki so šli za davek, pujsi so bili za meso, kure za jajca in meso, pes za čuvaja, mačke pa za lovljenje miši. Sobivanje človeka in živali je bilo skrajno racionalno. Če mene vprašate, precej bolj, kot je danes, ko imajo ljudje po hišah in stanovanjih po več psov in mačk hkrati. Zakaj že? O tem morda kdaj drugič.
A res je, naši predniki niso imeli izbire. Danes jo imamo. No, vsaj zdi se nam, da jo imamo. V resnici pa je tako, da smo v razvitem delu sveta, kjer nas z vseh koncev in krajev industrija in trgovina nenehno obsipavata z oglasi za najboljše, najkoristnejše, najučinkovitejše, za zdravo in kar se da dolgoživo življenje, nimamo prav dosti možnosti. Lahko samo verjamemo. Prodajalci vsega tega lahko kupijo inštitute, raziskovalce, ki za denar sestavijo dokaze za karkoli. Dokler jih ne kupi kdo drug. In tako v rednih časovnih intervalih izmenično beremo o nenadomestljivosti oziroma škodljivosti mesa, mleka, superživil, pa prehranskih dodatkov, vitaminov B12, B17, D, C … Navadni smrtniki nimamo nobene možnosti za presojo o resnici ali in laži. Prodajalci megle pa si polnijo žepe.
A, kot rečeno, vse to je »privilegij« udobnega življenja. Polovica prebivalcev tega sveta te možnosti nima. Tako kot naši predniki tudi oni žival ubijejo zato, da preživijo. In zdaj? Debata družbe ob polni mizi. Bi lahko kateri od nas lastnoročno ubil kokoš? Nobeden med nami je ni še nikoli. Zgroženost. Ni govora! A potem debata in razmislek. Končni sklep pa, vsi bi jo, če bi bilo od tega odvisno preživetje naših otrok oziroma vnukov. Vsi! Tudi vegetarijanci.
