Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Kolumna
Vse za vero, dom, cesarja!

Vse za vero, dom, cesarja!

Bernarda Jeklin, 12.06.2019 10:46:10

Da se gornjega vzklika ne spominjate več? Da vam je, o, groza, tako rekoč neznan? Huda napaka.

Delite na:

To bi bolje od vas vedele vaše babice in prababice, katerih bojno geslo je bil vse njihovo življenje. Mi si sicer lahko privoščimo ignoranco, a naša dejanja in hotenja naznanjajo, da je v srcu slovenskega naroda znameniti vzklik še kako živ. Naši geni, naša srca in naši volilni lističi, pravilneje, naši volilni nelističi, vneto dokazujejo, da imam več kot prav.

Menda še nikoli, vsaj v novejši slovenski zgodovini, se najrazličnejši influencerji, začenši s časopisnimi komentarji (tudi v Zarji se nas je kar nekaj v tem pogledu močno trudilo), niso tako vneto in povrhu iz čistega srca na moč trudili, da bi na prvi pogled blesavo geslo »vsi na volitve« končno vsaj enkrat, v času posebne nuje, dovolj globoko zasadili v slovenska srca. In čeprav je Slovenija v Evropski uniji ne samo prejemnik lepih vsotic vsakovrstnih pomoči, ampak tudi dobitnik v pogledu dragocene varnosti, sobice v čednem in uglajenem evropskem domu z dobrimi manirami in tako rekoč izvrstno vzgojo v najboljši zgodovinski koži doslej, to ljudstva sploh ne zanima in še manj vznemirja. In četudi so pred evropskimi volitvami čisto povsod doneli alarmni zvonci in se je o pomenu teh volitev in nevarnosti za Evropo, ki se naglo množijo in stopnjujejo, vneto razpravljalo in prepričevalo in je marsikje drugod po Evropi udeležba na volitvah opazno zrasla, se Slovenci nismo pustili motiti. Nekateri nategujejo letošnjo slovensko volilno udeležbo sicer na višje, v resnici pa je bilo glasovalnih lističev komaj kaj več kot četrtina, kar je škandal in sramota brez primere. Čisto majčkeno sem bila potolažena, ko je na volilno nedeljo okoli enih popoldne televizija sporočila, da je slovenska volilna udeležba dosegla dvajset odstotkov, na Slovaškem pa je v tistem času glasovalo vsega trinajst odstotkov volivcev: tudi končalo se je v tem duhu. Najnižjo udeležbo na letošnjih evropskih volitvah so imeli tudi pod črto uradno na Slovaškem, z drugo najnižjo pa smo se proslavili mi. Vas je, saj veste, da mislim vas, vsaj majčkeno sram? Vas ni? Tem slabše za vas, ampak na nesrečo tudi zame, nič krivo.

Evrope se nam torej ne ljubi iti. Pravzaprav razumljivo: mi namreč že vso zgodovino strašno radi služimo, ker je služiti precej preprosteje kot garati in biti odgovoren v pravi demokraciji. Precej manj naporno je. In bomo zagotovo slej ko prej spet končali s povešeno glavo v kakšni sumljivi španoviji, tako kot vso zgodovino doslej. In se bomo potemtakem, ko bo mera bolečin v sklonjeni drži lepega dne le prehuda, morebiti lahko za spremembo spet šli kak narodnoosvobodilni boj in druge napete štorije, zgodovina se namreč strašno rada ponavlja. Da, prav imate, zgodovina se rada ponavlja; tudi kot burka.

Dovolj o evropskih volitvah.

Že dolgo odlašam s pohvalo Romanu Končarju. Roman Končar je bil v zgodovini dolgo nekakšno nezaželeno estradno dete; bili so časi, ko so se skoraj vsi, ki se baje spoznajo na filmsko in TV-produkcijo, spravljali nanj, in to dostikrat nedostojno. In je obveljalo, da si z vsem zadovoljen in brez kriterijev, če ti je drznilo biti všeč karkoli, kar je ustvaril ali vsaj sproduciral: to je bil obvezno poden in tiho! Oni dan pa enkrat popoldne na prvem programu odkrijem vselej šarmantno lipiško panoramo z vencem krasnih belih konjskih griv in mednje vpleteno zgodbo. Bila je preprosta, nezahtevna štorija malce v duhu ljudskih povesti, takšna, kakršne radi uprizorijo na podeželskih odrih, ampak pripoved je tekla gladko, čisto všečno, posebej za popoldansko gledanje televizije povsem v redu. In kamor si pogledal, si ugledal prekrasnega belega lipicanca s talentom za poziranje pred kamero. Čisto z zanimanjem sem zdržala do konca. Potem pa odjavna špica: avtor Končar, štorija pa Ivan Sivec. In sem potem premišljala, da se je Končarju najbrž dolgo sistematično delala krivica, ampak o tem se zdaj ne splača več nakladati. Le napisati sem želela.

Zdaj nas je spet zapljusnila nova poplava sicer tehtnih in pomembnih, tudi katarzičnih dokumentarcev o sprevrženih duhovniških posiljevalcih znotraj Katoliške cerkve. Mojbog, se bo to sploh kdaj ustavilo? Najprej je bilo veliko srhljivih pripovedi o zlorabljenih otrocih. To je razumljivo, tu gre za cerkveni najbolj sprevrženi in neskončno razprostranjeni čisti zločin. Potem se je nadaljevalo z zlorabljenimi semeniščniki in mladimi duhovniškimi novinci. Zdaj so končno na vrsti še nešteti primeri zlorabljenih, posiljenih katoliških nun. Za dobro vago po tistem prisiljenih še v splav. Za začetek sta nadaljevanji o nunah dve, obe spet mučni in v nebo vpijoči, čeprav za moj okus z nekoliko preveč patetičnim, skoraj kičastim uvodom, se pravi, napovednikom. In se sprašujem, kako je zdaj s tem: je Rim v resnici iz neprebojnega jekla? Je papež s svojimi odločitvami v bistvu le figura? Zgolj koordinator brez moči in ne ukazovalec in je tista, ki v Katoliški cerkvi resnično odloča, predvsem nedotakljiva kurija? Je cerkvena oblast potemtakem de facto še kar naprej nad posvetno? Nad Združenimi narodi, nad vsemi mogočimi drugimi sodišči, nad vsemi mogočimi pravili igre, nad svetovno moralo in etiko? Kdo ji je to oblast dal? In še pomembneje: kdo ji je noče vzeti? Ali Borgijci v resnici morda sploh še niso odšli iz zgodovine? In ni res nikogar, ki bi mi znal o tem vsaj nekaj malega pojasniti? Zlasti drugo nadaljevanje dokumentarca o usodi katoliških nun s HIV v dodobra okuženi Afriki je strašljivo do nespečnosti. Je kaj takega v Katoliški cerkvi res še dandanes nekaj običajnega?

Snemali so zelo dolgo, vpletenih je precej uglednih TV-produkcij, pripovedovalci so Francozi. Hočem reči, da ni razloga, da videnemu ne bi verjeli. Ogabno. In, kar je posebej pomembno, izjemno motivacijsko.

Objavljeno v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.