1_jan plestenjak Dobra karma

'Neprestano sem bolan, vsak dan imam druge ...

Lea Sirk Svet24.si

Lea Sirk se je med epidemijo izgubila, a je kmalu ...

dominik strakl Reporter.si

Žan Mahnič dobil naslednika na vrhu podmladka ...

janez jansa tw Svet24.si

Se nam zaradi novega seva obeta ponovno ...

šola, koronavirus, šolstvo, učenje Necenzurirano

Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna

raiven Odkrito.si

Bi prepoznali to nenaličeno slovensko glasbenico?

Karmen Sunčana Lovrić, gabi boban Njena.si

Igralka serije Šverc komerc spregovorila o ...

Kolumna
VSAKDO VEDNO NEKAJ PREŽIVI

VSAKDO VEDNO NEKAJ PREŽIVI

Robert Waltl, 14.01.2021 10:41:16

Robert Waltl

Delite na:

Prihajamo v sredino januarja, v »gosto« vreme, mraz pritiska in nebo je sivo. Sneg je zapadel in prekril Madrid, ljudje tam smučajo.
Tista lepa rubrika »Spomini« na Facebooku mi je danes pokazala fotografije iz Abidjana, posnete pred sedmimi leti. Tam sem igral Palčico, prvo virtualno lutkovno predstavo na svetu, najprej v neki majhni vasi, natančneje v skrajnem predmestju te velike zahodnoafriške metropole. Druga izvedba pa je bila v sirotišnici v središču mesta.

Mraz v meni izzivaskrb in bolečino za tiste, ki trpijo. V izjemno lepo urejenih hišah, ki so čisto nasprotje revščine in bede zunaj, so nameščeni otroci brez obeh staršev. Izgubili so jih v vojnah, spopadih, pretepih, zaradi bolezni. Občudoval sem osebje, ki mora najti toliko moči, da so tem otrokom kot starši. Še bolj pa so se me dotaknila tista mala človeška bitja, ki vstopajo v življenje s tako krivično negativno bilanco izgub, žalosti in revščine.
Ljudje so včasih presenečeni, ko izvejo, da smo zaradi česa trpeli. Živijo z nami, zraven nas, sodelujemo, se družimo, ne vemo pa, kakšne bolečine se skrivajo v drugi osebi. Vsakdo vedno nekaj preživi. In v bistvu je to življenje. Preprosto imamo z leti vse več tistega, kar smo preživeli. Nekateri, kot so ti otroci, so zaradi nesrečnih okoliščin to doživljali že v svojih zgodnjih letih. Nam, ki smo imeli več sreče, so se te težave pojavljale pozneje, ko smo bili, če smo seveda, bolj pripravljeni nanje.


Opazujem sneg in prizore iz Petrinje in okolice.
Nekoč je bilo to območje, najprej v Avstro-Ogrski, pozneje pa še v socialistični Jugoslaviji, znano po slavni mesni industriji Gavrilović, ki je že dolgo hrvaški nacionalni ponos. Salame, klobase, paštete so ene redkih stvari, ki jih kot turisti vidimo tudi v drugih državah.

Čez čas sem spoznal tudi ljudi iz tega čudovitega mesta, ki ga je najprej uničila vojna, nato je izginila industrija in zdaj jih je prizadel še potres.

Iz mozaika podob, ki so pred našimi očmi potekale v Washingtonu, sem se spomnil prizorov iz serije The Wire (Žica). Se spomnite serije o ameriškem mestu Baltimore, njegovi podobi in odsevu; o ljudeh, ki so »na vrhu« in »na dnu«.

In o tem, kako živimo v skupnosti in vplivamo drug na drugega – naj bodo to politiki, ulični prodajalci, delavci, profesorji, pošteni ali skorumpiranimi policaji. In da so tudi najboljši med nami nepopolni in lahko pogosto postanejo žrtve slabega sistema.

Razmere po vsem svetu so negotove. Mi v Sloveniji smo se iz iluzije udobja, dejstva, da živimo v razviti državi, zeleni, s pridnimi ljudmi zbudili iz teh sanj in se znašli v pravi nočni mori. Eni, ki je globalna, in drugi, ki jo vidim kot posledico slabega upravljanja. Takšnega, ki nas lahko v trenutku spremeni v Petrinjo ali Baltimore. Mesta duhov, brezupa. Zamišljam si, kako bi bila videti današnja slovenska različica serije The Wire, ki se spiralno zavija po naši deželi in njenih prebivalcih.

Pogosto nam, ljudem iz gledališča in filma, ljudje pravijo, da imajo dovolj težkih dram že v življenju in naj jih ne mučimo še s fiktivnimi dramami.

Ampak, ali ni bistvo gledališča in televizije prav empatija?
Nekdo je napisal, da se ob gledanju serije The Wire počutimo, kot da smo bili tam in pijani lulali po progi, po kateri je prihajal vlak.
Na srbski televiziji gledam epizodo nove serije Klan. Kot neka balkanska »Žica«. Čeprav je žanrska, pripoveduje zgodbo o dveh povprečnih fantih iz province, ki se prebijata v sam mafijski vrh. Tudi Klan prikazuje svet uničenih tovarn, pa tudi svet uničenih vrednot, v katerih lahko predsedniki in premierji vodijo mafijo in so popolnoma izgubili kakršenkoli občutek za skupnost in za solidarnost.

Želel bi si, da bi življenje s pospešenim cepljenjem končno spet krenilo, ne po starem, tega zagotovo ne bo več, ampak da bi vsaj zgradili nekakšen sistem podpore, s katerim bomo zaščitili vse nas.
In da bi nas naučili, da ne sovražimo, ampak da vključujemo vse, da se razumemo.

Berem, da je direktor pariškega baleta med korono naročil študijo o rasni in spolni neenakosti v tej slavni hiši. Zdi se kot malenkost, ampak morda je treba prav ta »premor« izkoristiti za preizpraševanje. Eno je gotovo tudi razbijanje klišejev, da princese in prince vedno plešejo samo beli plesalci.
Ellen Stewart, velika La Mama, je govorila, da je svoje gledališče na Manhattnu zgradila tudi zato, da Afroameričani, pa tudi Azijci, pa tudi vsi »drugačni« nikoli več ne bodo igrali le služabnikov, ampak da bodo Antigone in Hamleti.

Pogrešam predstave v Mini teatru, svoje igralce in občinstvo.

Prihod dragih prijateljev, pa četudi kratek, moj teater in mene samega takoj oživi. Danes sta me obiskala Alma Prica in Janusz Kica. Na ulici pred Mini teatrom smo se pogovarjali na razdalji, z maskami.

Kica je že dve desetletji naš dragi gost, ki je postavil nekaj najpomembnejših predstav v Sloveniji, v vseh gledališčih. Njegova poljska kultura in prefinjenost me spominjata na velika imena, ki jih je rodila ta velika slovanska kultura, ki nam je žal tako malo znana, zaradi naše splošne nagnjenosti k aroganci in provincialni želji, da se ogledujemo le v odsevu nekdanjih velikih imperialnih sil. Kica je zadržan, minimalističen in premišljen kot veliki pesniki njegove države.

In Alma? Alma je draga prijateljica, ena največjih igralk, kar sem jih kdaj spoznal. Inteligenca in velika duša. Prinesla sta mi piškote, polnjene s čokolado, in se opravičevala, da Janusz že dolgo ni bil na Poljskem in nista prinesla običajnih sliv, oblitih s čokolado, ki jih obožujem.

Želim si, da bi takšni prijatelji čim prej napolnili Mini teater in da bo Ljubljana spet ljubi dom za prijatelje z vsega sveta.