Vsak konec je nov začetek

Pride čas, ko človek postavi piko in zaključi zgodbo. Pisal sem že o slovesih – takšnih in drugačnih –, tokrat pišem o zaključku lepe zgodbe, ki sem jo soustvarjal osem let, a prišel je čas za nov karierni izziv. V slogu, da je vsak konec pravzaprav nov začetek.

Bil je junij 2010, Taras je imel dobra tri leta, Vita dobre tri mesece, in po nekaj mesecih neuspešnega iskanja službe sem vstopil v sicer drugo podjetje in druge prostore … in takrat si nisem mislil, seveda sem si pa želel, da bi trajalo osem let. Tudi tega si nisem predstavljal, da bo šlo to ugledno podjetje v stečaj in bo zaposlene rešilo drugo podjetje, ki so mu mnogi pripisovali vse drugo, razen poštenosti in načelnosti ne. Seveda ni nihče od nas pričakoval, da se bomo morali posloviti od nekaterih revij oziroma blagovnih znamk in da bomo ustvarili druge, prav tako uspešne. Tudi sanjalo se mi ni, kakšne dogodke bomo organizirali, koliko vsega se bom naučil in kakšne enkratne ljudi bom spoznal na tej poti. In ko se poslavljam, mi ni lahko, prav zaradi njih.

In prav nekje v obdobju, ko se je zdelo, da se je vse postavilo v ustaljene tirnice, sem nagovoril urednico, takrat Naše žene, Marto Krpič, če bi jo zanimale kolumne mladega očeta dveh malčkov. Besedilo, ki sem ji ga poslal, ji je bilo všeč in začelo se je sodelovanje, ki traja že približno sedem let, kar pomeni okrog osemdeset zapisov. Za to priložnost sem urednici Marti, ki je sedaj nepogrešljiva urednica revije Ženska, nadvse hvaležen. Tako kot mnogim drugim urednikom drugih revij pod okriljem Salomona, za katere sem pisal (članke, intervjuje, recenzije, pravljice …).

Z bralci revije Naša žena in zdaj Ženske sem delil skoraj vse, kar se je dogajalo v moji ožji in širši družini, kar se je ob različnih dogodkih pletlo po moji glavi … Bralci so (ste) recimo med prvimi izvedeli, da se bomo v naši družini razveselili še tretjega otroka in tu sem prvič zapisal, da jaz čakam še četrtega – svojo prvo knjigo, zbirko Zvezdnih pravljic. Pisal sem o številnih tegobah in peripetijah, se med pisanjem spopadal z mnogimi dvomi, s katerimi se spopada večina današnjih staršev. No, marsikatero sem napisal tudi o vseh tistih, za katere se zdi, da jim je vseeno. Nemalokrat sem slišal kakšno pikro, jezno in ogorčeno – mnogi so se v mojem pisanju prepoznali in jim ni bilo vseeno. Zato sem se odločil, da bom pisal le še o nas, o moji družini, na katero sem neizmerno ponosen.

Mnogo besed je bilo zapisanih o pomembnosti in vlogi starih in prastarih staršev – svet se je spremenil in tudi oni, a vesel sem, da so imeli otroci priložnost spoznati jih in preživeti kar nekaj časa v njihovi družbi. Na dolgo in široko sem razglabljal o tem, kako so otroci spremenili mene, kako se trudim jaz zaradi njih spreminjati svet, kako pomembni so v naših življenjih glasba in šport, predvsem pa sem želel povedati, kako pomembno je spoštovanje.

Spoštovanje otrok in starejših, medsebojno spoštovanje in razumevanje. Sodelovanje, pogovarjanje, druženje – a ne pred televizijskimi zasloni in ne v pogovoru zgolj in samo prek telefonov. Poslušati in razumeti otroke in njihovo stisko, se zavedati, da je svet drugačen in da so časi bistveno drugačni kot takrat, ko smo bili mi otroci in najstniki in predvsem starši se moramo tega zavedati. Pa čeprav je to vse prej kot lahko.

Priznam – zdaj, ko je Taras že najstnik, Vita se temu obdobju približuje, Adam pa bo jeseni prestopil osnovnošolski prag … bi pogrešal pisanje, pogrešal deljenje misli in občutenj. Tudi sam sem se včasih po zapisanem lažje soočil s kakšno težavo, poiskal rešitev, se pogovoril, morda odprl oči komu drugemu.

Upam, da bom kljub odhodu lahko to še naprej počel, da bom ob novih izzivih imel čas in voljo za to. Želim pa se vseeno zahvaliti za vašo pozornost in branje mojih zapisov zadnjih sedem let. Hvala in želim vam lepo poletje!