jasmina kandorfer Odkrito.si

Globoka žalost slovenske voditeljice: jokala v ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za sredo, 19. decembra

Ženska angel Petisvet.si

Angeli govorijo, slišimo jih drugače!

beltinci_bankomat Svet24.si

FOTO in VIDEO: Ostala je globoka luknja: v ...

aneta andollini-nik_kmetija Svet24.si

Aneta je našla krivca za poraz in s prstom ...

tilen lotrič Njena.si

Smrt v ožji družini finalista Talentov

salome2 Njena.si

Salome se je življenje obrnilo na glavo

Kolumna
Visoka pesem Jožka M. in Jožeta Dežmana

Visoka pesem Jožka M. in Jožeta Dežmana

Bernarda Jeklin, Zarja, 08.08.2018 11:07:31

Kaj se pripravlja v nedeljo zvečer, je bilo kristalno jasno že dolgo pred znamenitim nedeljskim večerom, ko se je v usodno pripoved zlila vsebina dveh sorodnih duš, slovečega zgodovinarja Jožeta Dežmana in znamenitega spraševalca nacionalke Jožeta Možine.

Delite na:

Čeprav me mika, da bi pri tem omenila tisti več kot primerni nomen est omen, se bom vzdržala in ne bom črhnila nobene na to temo. Kako bo tekel pogovor obeh Jožetov, pa je bilo tako in tako že vnaprej kristalno predvidljivo. Že dolgo je zgodovinarjevo središčno opravilo strokovno delo, povezano z odkrivanjem in drugimi opravili, povezanimi z vprašanji naših prikritih grobišč, in na tem področju je Jože Dežman nedvomno naša daleč najbolj izstopajoča avtoriteta: zanimiv, izredno vznesen iskalec resnice, ki je bil sicer najprej hud Savel, počasi pa se je preobrazil v Pavla, in se ve: taki spreobrnjenci so pogosto najbolj strastni. Tudi v našem primeru ni nič drugače.

Problematiko slovenskih prikritih, predvsem povojnih grobišč slovenski narod že zelo dolgo temeljito pozna. Za to je z obilno roko poskrbela prav nacionalka, ki je s širokim zamahom in potrebno čustvenostjo in zanosom po sistemu: kdo si upa več? odkrivala košček za koščkom te naše znamenite narodove zgodovinske sramote, čeprav je imel narod kot narod pri njej dejansko hudičevo malo opraviti. Naloga ni bila le moralni imperativ, temveč predvsem prestižna tekma znotraj nacionalke z delovno maksimo: kdo si v imenu iskateljstva resnice upa več? In to in vse okoli tega danes poznamo do obisti. Prikrita grobišča v aranžmaju Dežman – Možina so potemtakem tema, ki je znotraj naše vednosti že kar temeljito obdelana.

Nobene nujne potrebe torej ni bilo, da bi predzadnjo nedeljo ob osmih zvečer pripravili čips, vključili TV1 in sedli pred ekran. Veliko, ki jih poznam, tega tudi načrtno ni storilo, kajti vsi smo natanko vedeli, kaj bo sledilo v povzetku: v najboljšem primeru slaba volja in rahel glavobol. Slaba volja je že tako najljubša slovenska balkonska okrasna rastlina in ni torej še za obilen dodatni odmerek tovrstnega nedeljskega večera na ekranu nobenega nujnega motiva. Veliko znancev se je potemtakem odločilo, da posvetijo ta elitni termin čemu manj predvidljivemu, in je bila to, kot se je izkazalo pozneje, odlična odločitev. Ker sem trmoglavila in kljub temu pozorno spremljala oddajo, me je čakala neizbežna kazen. Njen prvi in manj pomembni del je bila pol prošnja pol vprašanje: Ali je nacionalki, za božjo voljo, tega res še kar naprej treba in v čigavem imenu? Da si nekateri pač še kar naprej dajejo duška? Drugi je bil delikatesen in manj pričakovan. Resnica pogovora se je izoblikovala v nekakšno spako: pol moški pol ženska. Pol bog pol hudič. Pol resnica pol laž. Kajti, če iščeš resnico, moraš spoštovati osnovni postulat tega delikatnega početja: KAJ se mora nujno in obvezno ves čas združevati z ZAKAJ? Če druge polovice tega enovitega procesa nimamo, se kakršno koli dostojno iskanje resnice sfiži v tendencioznost. Vprašanje ZAKAJ je ta večer povsem umanjkalo. In nastal je kripelj.

Bolj nazorno, s kratko primerjavo. Prvi del neke provizorične resnice. KAJ? Storilec je kruto umoril povsem neznanega človeka. Na gavge z njim! In še druga polovica: ZAKAJ je storilec to storil? Zato, ker mu je prvi pred tem hladnokrvno pomoril vso družino. Šele zdaj, ko ob kaj spoznamo še zakaj, lahko govorimo in sodimo naprej. Tega zakaj v oddaji tako rekoč nismo opazili.

Ob vsem neskončnem številu križcev, ki so označevali prikrite grobove po Sloveniji, se ni nihče ves čas vprašal, kdo v resnici leži v njih? Samo Slovenci? Kje neki! Nihče nam ni omenil, da se je druga svetovna vojna strahovito iztekla z zaključno morijo prav na slovenskih tleh in da ključni akter v njih sploh ni bila samo Slovenija. Nihče v oddaji ni omenil vsesplošnega evropskega obračunavanja s poraženci ob koncu vojne in tako naprej in tako naprej. Dovolj o tem. Namen in glavni cilj pogovora sploh ni bil v tem. Glavni cilj je bila popolna in dokončna, strastna diskreditacija slovenskega narodnoosvobodilnega deleža v drugi svetovni vojni in levice nasploh in o tej temi se res nočem več pogovarjati. Zato milo prosim nacionalko, da nam … Ne, nič je ne prosim, jemljem besedo nazaj. Zakaj, hudiča, imam jaz gumbe na daljincu? Sama sem kriva. Ampak zato nacionalka ni niti za piko bolj nedolžna: vse, samo da je špetir!

Gremo k bolj spodbudnim, čeprav še vedno strastnim temam. Ošinimo na kratko dve izjemni slovenski športnici; gremo torej k dvema dekletoma, ki zavzemata ta hip nedeljeno pozornost ne le slovenske, ampak svetovne športne javnosti. Prvo poznamo že sorazmerno dolgo, čeprav menda še ni polnoletna: seveda gre za mozoljasto pubertetnico Janjo Garnbret. Dekle pajek se z neverjetno samozavestjo in samoumevnostjo oprimek za oprimkom in kot za šalo z najboljšim časom in tehnično oceno zavihti na vrh ogromne umetne (ali tudi prave) skale, medtem ko tiste spodaj in pred ekranom obliva kurja polt. Druga je še nenavadnejša. V mislih imam potapljačico – potapljačico z apneo, tak je uradni naziv, če se potapljaš na dih, in Alenka to počne z nogami, spremenjenimi v ribji rep. Piše se Alenka Artnik, in ko to pišem, je pravkar izenačila svetovni rekord v globinskem potapljanju s 105 metri globine. Dogaja se na svetovnem prvenstvu potapljaške elite nekje na Bahamih, in ko boste to brali, je morda zdrsnila še za kak meter globlje.

Alenka je torej med apostoli te nenavadne strasti, ki v svetovnem športu zadnje čase kotira nenavadno visoko in naglo pridobiva velikansko pozornost svetovne javnosti. O njej podobnih je govoril v osemdesetih letih kultni francoski film legende Luca Bessona Velika modrina, ki ga kljub visoki starosti na svetovnih kanalih še kar naprej zvesto vrtijo in sem ga ne tako daleč nazaj spet gledala na televiziji: zdaj, ko imamo v to na najvišji ravni posvečeno tudi naše dekle, nas bo še bolj zanimal.

Stena in globina: dva težko doumljiva cilja in smisla dveh preprostih, a zelo posebnih Slovenk. Kako zelo tipično slovensko. Za našega fanta, za Primoža na Tour de France je ta hip žal zmanjkalo prostora. Pa saj ni konec sveta, vsaj prihodnji teden ga še ne bo, tako se mi vsaj dozdeva.