Virus

V resnici se mi pri tem še nikoli v življenju ni zgodila nepopravljiva škoda. Če se je računalnik okužil, sem ga po večini formatirala. Pomembne podatke sem v starih časih imela najprej na disketah in potem na CD- ali DVD-enotah, v novejši dobi pa kar v oblaku. Meni se izguba podatkov res ne more pripetiti, sem bila velikokrat preglasna. No, pa se je – in to tako brutalno, da sem v 15 sekundah ostala brez zelo pomembnih zadev. Saj veste, da zadnjih nekaj mesecev pridno snemamo podcaste, ki jih lahko poslušate na vseh platformah odkrito.si, mar ne? Za te podcaste uporabljamo prenosni računalnik, saj smo tako mobilni in lahko zanimive pogovore posnamemo kjer koli. Naj skrajšam: v ta računalnik sem ustavila neki zunanji trdi disk, ki ni bil moj in ki je bil več kot očitno zelo okužen, in hop, kar naenkrat se je na zaslonu začelo prikazovati kup zelo skrb vzbujajočih reči. Sicer sem takoj odreagirala, ampak vseeno prepozno. Nesramni virus mi je izbrisal dva pogovora – torej dva podcasta, ki bi morala biti objavljena v teh dneh. Prvi je podcast z Mikijem Vlahovičem in njegovo prekrasno ženo Petro, drugi pa z modnima navdušenkama Brigito Potočki in Sabino Sabotič. Skratka, vse, kar smo posneli, je šlo v zrak in je za vedno izgubljeno nekje v navideznem vesolju, kjer pač teh naših besed, našega smeha in klepeta, ni več mogoče dobiti nazaj. Verjemite, poskusila sem vse, vendar res ni šlo. Svojim sogovornikom se bom morala opravičiti, kajti podcasta sta bila res fenomenalna. Bomo morali pač ponoviti ... Pa saj verjamem, da nam ne bo težko, ker smo se prav res imeli lepo.

Bolj me skrbi, kam za vraga gre ta svet.

Ste že slišali, da se bo vse preselilo v navidezno resničnost? In to ne čez 50 let, temveč je selitev v matrico tu, za ovinkom. V Seulu, na primer, bodo že leta 2023 upravne enote in uradi delovali na tak način. Vsakdo, ki bo moral kaj opraviti na upravni enoti, si bo na obraz nadel vizir (trenutna cena je 300 evrov) in se virtualno odpravil do virtualnega okenca, kjer ga bo čakala virtualna uslužbenka. In ta navidezna resničnost, zaradi katere se bomo vedno manj družili, se bo z leti razširila na ogromno panog. S prijatelji se bomo družili v navidezni resničnosti, v šolo in službo bomo najbrž tudi hodili tako, tenis bomo tudi tako igrali ... in tako naprej. Sicer pa se mi poraja vprašanje – kaj se bo zgodilo, če bo tudi v metaverse prišel neki virus, tak računalniški? Se bomo potem končno spet vrnili v čas, ko smo bili še ljudje? Ali nas bo vse skupaj izstrelilo nazaj v kameno dobo?! In čeprav obožujem tehnologijo, me je počasi že malce strah ... Odvisnost, pa kakršna koli že, dolgoročno ne prinese nič dobrega.