Veliko pospravljanje
Kdaj pa je velika noč, je vprašala babica nasršeno.
Enkrat proti koncu aprila, je zamrmral cenjeni soprog. Prepozno, je rekla. Prepozno za kaj? Za veliko pospravljanje, seveda. Za kakšnega vraga pa jo na začetku februarja skrbi spomladansko čiščenje, ko pa tako ali tako nikoli ne sodeluje? Samo ukazuje. Pomijte okna, ker se ne vidi več ven. Operite zavese, ker smrdijo po mrtvaškem prtu. Že leta skušam ugotoviti, kakšen je vonj mrtvaškega prta, kar na nekaj pogrebih sem se sumljivo dolgo zadrževala v mrliških vežicah, da bi ugotovila, kaj ima babica v mislih, ampak zaznala sem le vonj po cvetju in svečah. Kar ni nič slabega.
»Babica ima v mislih mrtvaški prt, ki so ga imeli vsi doma, ker je tu in tam kdo umrl in potem ležal v domači hiši na parah,« me je končno razsvetlil cenjeni soprog. Ker se je to dogajalo zelo poredko, so bili mrtvaški prti običajno plesnivi, nažrti od miši in z vonjem po trohnobi. Tako kot naše zavese, ki sem jih oprala tik pred zimo. Porkaduš.
Babica mi je pred nosom mahala s knjigo neke mlade Japonke, ki je obsedena s pospravljanjem in trdi, da nihče ne more biti srečen, če je okrog njega polno navlake. Kaj pa je navlaka, je zarohnel cenjeni soprog, ki ga je močno zaskrbelo za vsebino njegove ropotarnice, kjer se najde vse za popravilo – od očal pa do letal. Problem je, ker ima vse tako založeno, da takrat, ko kaj potrebujemo, gremo tisto raje kupit v trgovino, kot da bi razkopavali po njegovem skladišču. Ni res, se je drl cenjeni soprog, pri njem je vse zloženo in vse evidentirano, naj raje pospravimo po svojih svinjakih, njegovega pa pustimo pri miru.
No prav, sem vzdihnila, nič hudega, če opravimo velikonočno pospravljanje malo bolj zgodaj, zunaj tako ali tako cvetijo trobentice, a je to sploh kakšna zima? No, kje bomo začeli? Jaz sem že, se je pohvalila babica. Nikjer ne vidim nobenega tovornjaka z nepotrebnimi stvarmi, se je zasmejala hči, babica pa, da ona nima nepotrebnih stvari. Iz svoje sobe je odstranila le ovenelo orhidejo, kup revij in preluknjan termofor, vse drugo pa nujno potrebuje. Aha, kositrni Eifflov stolp in maketo gondole iz Benetk nedvomno, se je zasmejal sin, pa velik koš volne, čeprav nisi pletla že dvajset let, sem pripomnila jaz. In kakšnih sedem raztrganih spalnih srajc, na eni manjka tudi rokav, sem nadaljevala, ona pa, da naj jih pustim pri miru, ker so udobne. »Sploh pa, zakaj ste se spravili ravno name,« je rekla užaljeno in se napotila v ropotarnico, kjer se je že mulil cenjeni soprog.
Ampak Japonka mi ne da miru. Kaj vse je zanjo navlaka? Koliko smeš obdržati, da si srečen? Je med tistim, kar moraš zavreči, imela v mislih tudi kakšne ljudi?
