Nikoli nisem okleval pri spodbujanju in aplavdiranju tuji ustvarjalni misli, saj se še kako zavedam, da je težko ustvariti kulturni primat v slovenskem prostoru. Že pred leti sem se odpovedal neprestanemu grajanju in obrekovanju, ki velja za modus operandi slovenskega kraljestva povprečnosti. Bojte se tega odkritega sindroma neumnosti! Kot hudič križa se v lastni ogroženosti ti samodržci grabežljive praznine bojijo pohvaliti drugega in pokazati kanček empatije. Raje jadrajo na valovih pozabljene dediščine uspeha, in take ljudi me je naučil prezirati Aleksander Sašo Hribar, ki ustvarjalno brca še naprej. Sašo nima problema, če ga javnost naziva z bivšo, nekdanjo medijsko zvezdo. On je pač prerastel infantilno željo po prepoznavnosti, saj je natančno vedel, kdaj je nastopil čas, da se (delno) umakne iz javne sfere, ki jo vse bolj intenzivno gloda umetnost rumenega tiska.
Še bolj kot to pa pri njem cenim, da ni nikoli izgubil osrednjega fokusa. Ta je skoncentriran v radijski oddaji Radio Ga Ga, ki ni zgolj izjemno satirično kolesje, temveč dovršen intelektualni boj. Kolodvorski stric iz ozadja ima preveč nasprotnikov, da bi ga sodili po njih. Med njimi je roko na srce kar nekaj bedakov, ki so želeli njegovo javno podobo očrniti. Ni jim uspelo, saj bo Sašo vselej Zelenski slovenske kulturne scene. Preveč Putinov je že ponižal, da bi kateri izmed njih še vedno vztrajal pri okupaciji Saševe intelektualne suverenosti. Sašek, malo naprej in malo nazaj!