Velike skrbi malih ljudi

Svet s tečajev. Sama časopis še vedno začnem prebirati na prvi strani. Profesionalna deformacija in hudo nezdravo početje. Glasno komentiram, bentim. Svet bo padel s tečajev. Nepredstavljivo je postalo vsakdanje. Mož me sploh več noče slišati. »Ti pa tvoja politika!« Ampak ne morem si pomagati.

Trump, neobvladljive migracije, grozovita bogatenja na grbah milijonov in milijard, pobijanje civilov, starcev, žensk in otrok – le kdo bi jih štel? Stotisoči, milijoni … Neverjetna lagodnost pobijanja z brezpilotnimi letali je nedojemljiva. Celo za atomske bombe se ve, kdo je pilotiral letala, s katerih so jih odvrgli, pri bojnih strupih se vsaj včasih veter obrne, brezpilotna letala pa so nezmotljiva in brez tveganja zadenejo, kjer najbolj boli. Strateški cilj je dosežen, če je med žrtvami veliko otrok, starcev in nosečih žensk. Prvi Američan ne zamudi nobene priložnosti za nove vojne napovedi. Jaz kar ne morem verjeti, da je nekdo njegovega kova še vedno na prostosti in še predsednik povrhu, prav res.

Najnevarnejši so norci, ki zase verjamejo, da so bogovi. Z lahkoto potegnejo za seboj množice oboževalcev. In povzročijo katastrofo. V Evropi dobro vemo, kako to gre.

O vojskovanju, strategijah, psihologiji vojne ne vem nič. Ampak čim večkrat poslušam ali berem Trumpa – glede na to, kako rad tvita – tem bolj se mi zdi, da bi ga tudi Američani dojemali drugače, če od njihove zadnje vojne na domačih tleh – secesijske – ne bi minilo že več kot 150 let. Nekateri strahovi se dolgo prenašajo iz roda v rod.

Čas pravljic. Pred kratkim smo se srečale sošolke iz gimnazije. Redko se vidimo. In beseda je mimogrede nanesla na našo desetdnevno vojno. V tistih dneh smo tako kot večina državljanov opravljale vsaka svoje delo. A nekaj nam je bilo vsem petim skupno: nobena od nas ni pozabila strahu, negotovosti, brezizhodnosti iz tistega časa in prostora. Vse smo takrat že bile mame, vse smo prvič »v živo« slišale orožje, alarme, videle tanke na cesti, slišale vojaška letala. Nič se nam ni zgodilo, a tistih občutkov, tiste nejevere, da je vojna, ne bom pozabila nikoli. In v tem kontekstu se mi zdi, da ne bi bilo slabo, če bi bilo kdaj čisto zares strah tudi Američane, ki s svojim predsednikom na čelu razmišljajo in ravnajo, kot da so z nekega drugega planeta.

Vse to se mi je pletlo po glavi, ko sem v teh dneh prebirala novice. Na prvih straneh so bile seveda naše volitve. Kupčkanje. Kdo bi s kom in zakaj ne. Rezultati so, kakršni so. Ni razloga, da bi se čudili. Če bi namesto Šarca dovolj odločno kandidiral kakšen drugi »novinec«, bi pa tisti dobil glasove. Naj razume, kdor more. Glede na to, kar je Šarec predstavil kot svoj program, si od njegove koalicije ne moremo kaj dosti obetati. Niti če bi po kakšnem čudežu levi sredini uspelo sestaviti koalicijo s SDS, kaj posebno učinkovitega to gotovo ne bo. Samo upam, da nam ne bo treba še enkrat na volitve. Te repetitorske slovenske demokracije mi je počasi dovolj.

A to ne pomeni, da si ne želim vlade, ki bi o državljanih začela razmišljati že med mandatom, ne šele v predvolilni kampanji. Čas pravljic je minil.

Minister, ki si bo upal. Državljani imamo celo kopico težav in sami jih ne moremo odpraviti. Potrebujemo sposobne službe, administracijo, ne nazadnje celo politike, ki so se o čem vendarle sposobni tudi dogovoriti.

Naj zdaj le pride nov ali nova ministrica za zdravje, pa naj na osnovi polnih omar vseh mogočih analiz začne ukrepati. Naj ne počepne, naj se spopade z zdravstvenimi fevdi, ki že desetletja onemogočajo vsakršne spremembe. Zadnjič se je profesor Ihan jezil, češ, kako je mogoče, da se pri nas kdorkoli zavaruje za storitev, ki jo je že plačal z obveznim in dopolnilnim zavarovanjem. Šlo je za takojšen dostop do specialistov. Je mogoče! Že desetletje in več. Še ena tržna niša na naš račun je to. Zdaj z njo dodatno služijo še zasebni zdravstveni zavodi, ki imajo boljši nabor specialistov kot ljubljanski Klinični center. Pretiravam, pa vendar. Za nekaj evrov na mesec pridete na vrsto v nekaj dneh. V javnem sistemu pa v letu in še kaj. Res nerazumno in skregano z zdravo pametjo pa je to, da gre za iste zdravnike. Dopoldne v javnem zavodu, popoldne pri zasebnikih. Zakaj že, se čakalne vrste podaljšujejo? Bomo dobili ministra, ki si bo upal?

Res bi rada videla tistega, ki bo to ribarjenje v kalnem spravil v red. Red, ki bo za vse. Ne le za tiste z denarjem ali pač – še vedno – z dobrimi zvezami. A ne bo lahko. Ko pridobljene ugodnosti – beri popoldanski zaslužek – postane pravica, se mu nihče prav rad ne odreče.

Prve letijo javne strehe. Pa saj ne gre le za zdravstvo. V teh dneh, ko so po Sloveniji spet besnele vremenske ujme, so jo spet najslabše odnesle strehe šol in vrtcev. Kot vedno. Ko pihne burja, se prve njihove strehe. Četudi povsem nove. Spomnili se boste, v Cirkovcih je pozimi orkanski veter celo streho prestavil na šolsko dvorišče. Tako razgaljenih šol in vrtcev je v Sloveniji, kolikor hočete.

Kaj ima nova vlada s temi strehami? Ima. Naj se končno pobriga za tak zakon o javnih naročanjih, po katerem podjetja, ki jim vedno znova prvi močan veter odpihne streho, ne bodo več dobila dela. Recimo. Nekaj pač ne more biti v redu, če prve letijo strehe z javnih zavodov, one na zasebnih hišah pa ostajajo na svojem mestu. Pri enakem vetru.

Vinjete za stanje na cesti. In morda bi nova administracija lahko vsaj malo pomislila tudi na vse, kar se letos dogaja na slovenskih cestah. V glavnem se stoji. Zakaj za vraga je treba pred sezono podirati cestninske postaje? Zakaj ne oktobra, novembra? Gre spet za denar, ki ga je treba porabiti, podjetja zaposliti? Kaj pa moj denar? Kaj pa moj čas? Zadnjič sem se do Postojne vozila – pravzaprav stala – tri ure!!! Si predstavljate, da ste na tej poti vsak dan? Da ne govorim o vinjetah. Nismo si jih kupili za stanje v kolonah, niti za vožnjo po obvoznih cestah. Saj ne rečem, se zgodi, a ne more trajati mesece in mesece. Res ne.

Vidite, vlado in ministre, ki bi razumeli, da so tudi takšne brezvezne reči za nas državljane zelo zelo pomembne, bi si želela. Saj ne rečem, tudi arbitraža, Nato in brexit so. Ampak vsakdanje življenje je dostikrat precej več kot visoka politika.