V tretje je padel – angel
Scenaristi Creighton Rothenberger, Katrin Benedikt in zdaj še Robert Mark Kamen so ustvarili trilogijo o različnih padcih s podobno igralsko zasedbo, a različnimi režiserji.
Prvi je bil leta 2013 (Padec Olimpa, režija Antoine Fuqua) in je dvignil kar precej prahu, saj je spregovoril o teroristih, ki zavzamejo Belo hišo. Drugi se je leta 2016 posvetil Londonu (London je padel, režija Babak Najafi) in pokazal na širino problema terorizma, ustrahovanja in – kar je značilno za vse tri filme – ogrožanja ameriškega predsednika. Tako je tudi v tretje v filmu Angel je padel (režija Ric Roman Waugh), ki se vrti okrog enakih problemov.
V tretjem delu franšize, v katerem ponovno igrata Gerard Butler (Mike Banning) in oskarjevec Morgan Freeman (Allan Trumbull), je agentu Banningu podtaknjen poskus atentata na predsednika; iz tega bo moral izvleči svojo lastno agencijo in FBI ter odkriti resnico o poskusu atentata, kar je rdeča nit celotne trilogije, a se na srečo vedno dobro konča in je pravici zadoščeno.
Pri vseh treh filmih gre predvsem za vojaško-akcijski tobogan s pridihom terorizma, političnih spletk, globalne nevarnosti različnih paravojaških in gangsterskih enot, visoko izurjenih specialcev ter problema svetovne katastrofe naraščajočega nasilja. Temu sledi celotna podoba filma, režija, igra, maska, kostumi, montaža ter žal tudi glasba in zvočno oblikovanje.
Filmski skladatelj prvih dveh delov je bil Trevor Morris (dobitnih dveh emmyjev), znan po filmski glasbi za to zvrst (na primer TV-serije Vikingi), zdaj pa je glasbene vajeti prevzel David Buckley, ki ga najbolj poznamo po glasbi za film Jason Bourne (2016). Ne moremo trditi, da gre za velik napredek ali spremembo, saj so postali ti filmi zelo »uniformirani«, šablonski in predvidljivi. Nekoč je bila vsaj filmska glasba tista, ki je določila filmski status, danes pa gre za industrijsko oblikovanje in »štanco«, ki ni le neuspešna, temveč tudi dolgočasna.