Uvodnik? Kolumna? Komentar?
Rada pišem Vklopov uvodnik, že od prve številke neizmerno uživam ob pisanju teh vrstic.
Ponavadi naš tehnični vodja kar malce živčno postopa pred mojo pisarno, ker se že zelo mudi v tisk, uvodnik pa je vedno zadnja stvar, ki jo pošljemo v tiskarno. Nekateri so mi že malce očitali, da je moje pisanje bolj podobno kolumni kot pravemu uvodniku … Mogoče je res, vendar je res tudi to, da se mi zdijo te besede, zapisane ne tretji strani Vklopa, kot neka komunikacija z vami, dragi bralci. Tu in tam se v njih skrivajo kakšni namigi mojim bližnjim ali tistim, ki bi jim rada povedala, kako jih cenim in imam rada, vendar jim lažje napišem, kot da jim povem … Prepričana sem, da je marsikomu lažje stvari napisati kot povedati; za povedati stvari neposredno v obraz, predvsem če niso najbolj prijetne, moraš imeti res … Hm, iščem pravo besedo, pa bi se rada izognila vulgarnim … No, moraš biti res pogumen. Sama zelo rada v te vrstice napišem, kako zelo cenim svojo ekipo, kako zelo jih imam rada, koliko mi pomenijo in kako brez njih ta revija nikakor ne bi mogla biti tako uspešna, kot je. Meni je pač lažje napisati kot povedati. Kar predstavljajte si, da pridem v pisarno in začnem vsem skupaj govoriti: »Marija, Katja Kaja, Daša, Karmen, Teja, Tim, Ajda, Alenka, Marjana, Mojca, Sonja … Rada vas imam!« No, meni je to lažje napisati. Tudi pri ljubljeni osebi je (žal) pri meni tako: mnogo lažje mu napišem, da ga imam rada (RTM), da ga pogrešam (mankaš) ali da ga ljubim (*), kot da bi mu to rekla v obraz. Hm, čudno? Mogoče res. Edini osebi, ki jima lahko rečem, da ju imam rada, sta moja mama in sin. Ampak verjamem, da nisem edina, in mislim, da se kdo od vas najde v tem ... Kajne?
Enako seveda velja za druge zadeve, ki jih je mnogo lažje napisati kot povedati. Obstaja pa neka meja, ki je sama ne bi nikoli prestopila: ni lepo, da se prek kolumn, uvodnikov ali člankov in seveda spletnih komentarjev lotevamo obsojanja drugih, blatenja, posmehovanja, označevanja, celo napovedovanja uresničitve grdih zadev, češ, to si storil, zato se ti bo zgodilo to in to in ono, pa levo in desno, karma bo poskrbela zate … Prosim?! To res ni lepo, tega se ne grem in ostro obsojam tiste, ki to počnejo. Ljudje, imejte »jajca« in take stvari povejte v obraz tistemu, ki vas tako moti, vznemirja ali ki je za vas krivec za vse vaše težave. Takih stvari ne rešujemo prek kolumen, uvodnikov ali spletnih komentarjev, take stvari rešimo osebno s pogovorom ali pa jih preprosto zadržimo zase ...
