Ultimativna lepota

 Kaj rečete deklici, ki pričakuje komentar o svoji novi opravi? »Kako si lepa!« Je lepota res precenjena? Morda za mojo generacijo, a če jih imaš 15, gotovo ne.

Ko sem bila majhna, je tudi mene mama tolažila, da zunanja lepota ni pomembna, da šteje tista notranja, pa dobrota in seveda pridnost. Za slednjo sem hitro ugotovila, da je do nje bolj mami kot meni, podvomila sem tudi o tem, da je dobrota tudi sirota. Notranja lepota pa se mi je v resnici razkrila šele, ko mi je zdravnik po pregledu z ultrazvokom povedal, da so moji notranji organi zdravi in lepi, ker niso preveč zamaščeni. A kaj ko za to lepoto veva le moj dohtar in jaz. 

Neizbrisna sled lepih. Nezamaščena jetra človeku res prav pridejo, a tudi zunanja lepota je dobrodošla. Ne le mediji, tudi » raziskave«, takšne in drugačne, dokazujejo, da so lepi ljudje v življenju uspešnejši. Ne glede na spol.  

Citat: Angleški in ameriški znanstveniki so na vzorcu nekaj deset tisoč ljudi ugotovili, da imajo lepi ljudje za štirinajst točki višji IQ kot tisti drugi! Dokazano! O. K., ni jasno ne kdo je raziskavo opravil ne kje in zakaj, ampak, saj veste, trditev »znanstveno je dokazano« se danes hudo dobro prodaja. In objavlja.

Celo v športu ... Zelo lepe ženske so v zgodovini pustile neizbrisno sled. Če so le bile tudi pametne in spretne. Pred Kleopatro sta klonila Cezar in Mark Antonij. Kdo ve, ali bi francoska vojska sledila Ivani Orleanski, če ne bi bila karizmatična in lepa. Tudi Mata Hari ne bi v postelji izvedela skrivnosti, ki jih je potem izdajala Nemcem, če ne bi bila lepa. Veliko je bilo zelo lepih in usodnih žensk. Tudi princesa Diana. Lepa in domala usodna za angleški dvor. Grace Kelly ne bi nikoli postala kneginja, če ne bi bila lepotica. Tudi pred Marilyn Monroe ne bi klečali režiserji, Müller in vsaj dva Kennedyja, če ne bi bila zapeljiva. Vse so se za večno vpisale v zgodovino. Res pa je, da so vse zgodaj in nasilno končale svoje življenje.

A kult lepote je danes vseobsegajoč. Lepota je pogoj, nuja, se zdi. Pa ne mislim le na tista mlada dekleta, ki poskušajo z lepoto nadomestiti znanje, pridnost, prizadevnost, karkoli pač. Na tista, ki so pripravljena za trenutke v soju žarometov narediti karkoli. Njih razumem. Vložek ni velik. Če preneseš posmeh, poniževanje vseh sort, je to najhitrejša pot za nekajmesečno »preživetje« v tabloidih in na žaljivih spletnih omrežjih.

Toda za to pisanje se nisem odločila zaradi teh nesrečnic. Lepota šteje tudi tam, kjer je poleg videza vendarle potrebno še vse kaj drugega. V športu, na primer. Realno gledano nihče, ki ni velikanski talent, ki ne vlaga vsega, kar ima, ki od malega ne trenira tako rekoč od jutra do večera, ki ni osebnost v vseh pomenih te besede, v športu ne more uspeti. Lepota se ne zdi najpomembnejša. Ali pač? Če ne, zakaj je potem v medijsko najbolj spremljanih individualnih ženskih športih vedno več lepotic? Se motim? Pretiravam? Morda.

Spremljate alpsko smučanje? Katere smučarke so v zadnjih letih največkrat stale na zmagovalnem odru? Lindsey Vonn, Mikaela Shiffrin, Ana Veith, Tina, Ilka ... Ali pa teniške igralke. Maria Šarapova, Serena Williams, Ana Ivanovič, Simona Halep … Vse omenjene lepotice so osvajale globuse in pokale. Zasluženo. Štoparice in sodnikov na igrišču ni mogoče prelisičiti z lepoto.

A neka razlaga, neki razlog mora biti, si mislim. Je to biznis?

Naložbe na dveh nogah. Šport je že dolgo velik posel. Vse šteje. Klubi ne investirajo na slepo. Bodoči košarkarji morajo imeti genetsko zasnovo za dva metra in več, atleti eksplozivnost, nogometaši pa kaj jaz vem kaj. Morajo biti bodoče teniške igralke in smučarke, ob vseh atletskih potencialih, tudi lepe? Mar selektorji pogledajo mame in se odločijo?

Je to naključje ali odsev časa? Še vedno se spominjamo  izjemnih smučark, ki so bile noro dobre, a poziranja v kopalkah ali celo brez njih raje niso tvegale. Vreni Schneider, Annemarie Moser, Michaela Dorfmeister, Janica … 

Ali pa teniške igralke Margaret Court, Billie Jean King, Martina Navratilova, Steffi Graf … Tudi one so bile veliko v medijih, a ne zaradi lepote, temveč zaradi tistega, kar so imele povedati. Mimogrede, prve tri so se oglašale zaradi istospolnih zvez. Prva jim je nasprotovala, drugi dve sta bili, tudi zaradi osebne opredelitve, zagovornici.

Od časov, ko so zmagovale zgoraj omenjene, se na športnih terenih ni veliko spremenilo. Med vratci še vedno zmagajo le najhitrejše, na teniškem igrišču najnatančnejše. Drugače pa je, če govorimo o poslu, o pogonih, ki od teh športnic živijo. Športniki in športnice so postali gladiatorji. Tako rekoč naložba. Največje sponzorje dobijo le najboljši. V resnici le tisti, katerih pojavljanje v javnosti, v medijih in na zaslonih, sponzorju omogoča največji dobiček, njim samim pa toliko, da je dovolj zanje in za kopico hijen okoli njih. In da, v tem nujnem in pomembnem elementu sodobnega športa je lepota nenadomestljiva. Pri dekletih sploh, a tudi fantom ne škodi. O tem kaj vedo tudi Beckham, Ronaldo, Woods in še kdo. 

A ni tako le v športu. Vzemimo operne pevke. Pred desetletji se je govorilo o koloraturi in razponu glasu. Tudi danes se, a če ob tem umetnice niso tudi lepe in vitke, niso zvezde. Bi se danes sloves Montserrat Caballe lahko primerjal z Ano Netrebko, Kristine Opolais ali Sarah Brightman? Ali pa drugače; bi zadnje imele status pop ikon, če ne bi bile ob tem, da so izjemne pevke, tudi izjemno lepe?

Spet po neki »raziskavi«, to pot avstralski, celo v politiki lepi ljudje dobijo dva odstotka več glasov. A to menda velja le za novince. Stare mačke volivci ocenjujemo po vsem drugem.

Težko delo za mame. Kakor koli, mame, ki danes svoje deklice, kot so nekdaj naše nas, poskušajo prepričati, kako so bolj kot lepota pomembne pridnost, dobrota in še kaj, imajo težko delo. Ne le da se dekleta medijskemu diktatu, ki tudi najmlajšim prodaja lepoto kot nekaj ultimativnega, ne morejo ogniti, tudi vse tisto, kar nam danes prodajajo za zdravo, ima več kot z zdravjem opraviti z iskanjem tako želenega videza. Hrana, gibanje, taka in drugačna telovadba, diete, post, stradanje, meditacija, terapije, terapevti.

V mojih letih se ni težko sprijazniti s podobo v ogledalu. Pri 15, 16 pač. In potem beremo o mladih na antidepresivih, prepovedanih substancah, premajhnem številu pedopsihologov …

Pot do samostojne in samozavestne osebnosti je danes težka. Redki so tisti mladi, ki poznajo svoj cilj in mu sledijo. In so tako dobri, da se lahko požvižgajo celo na globalne trende, kaj šele na lepotne ideale.

Za mnoge pa je današnja obsedenost z zunanjostjo kar kruta in dolgotrajna preizkušnja.