dasa gradisek Odkrito.si

Slovenska glasbenica ovita v žalost

horoskop Svet24.si

Horoskop za četrtek, 23. maja

laganje Petisvet.si

Prepoznajte znake in razkrinkajte lažnivce!

Pilot_2_galerija Svet24.si

Vojaški piloti krepko prehiteli zdravnike

zala kralj gašper šantl Svet24.si

Evrovizijski šok: napaka pri glasovanju, ...

finalisti4e Njena.si

Boleče ozadje blišča: Bodo finalisti sploh ...

Rene Mlekuž je presrečen, ker jo je našel Njena.si

Znan Slovenec po ločitvi pokazal novo izbranko

Kolumna
Ukradeni otroci: žal le prvi del zgodbe

Ukradeni otroci: žal le prvi del zgodbe

Bernarda Jeklin, 15.05.2019 12:39:35

O ukradenih otrocih, o kar znamenitem dokumentarcu Maje Weiss, ki so nam ga premierno prikazovali menda leta 2014 in sem ga sama videla šele zdaj, z nedopustno zamudo, ne gre premlevati preveč na široko, saj so o njem na široko mleli že pred leti, ob premieri, in potem še velikokrat.

Delite na:

In tudi v drugo bi se mi najbrž izmuznil, saj sem imela za tisti nedeljski večer sprva druge načrte. Potem pa sem si ob pol devetih zvečer sklenila ogledati Mišin pogovor z Majo Weiss v Mišini mesečni oddaji Z Mišo …, kot se stvari uradno pravi. Miša je bila spet, kot je bilo pričakovati, iz vsega srca appassionato, v glasbenem jeziku se temu pravi strastno zagreta, nasproti pa ji je sedela svetlolasa, prijazno zadržana Maja, ki jo sicer z ekrana (in iz kina) dobro poznam, saj ima za seboj zdaj že skoraj velikanski filmski in TV-opus. Maja je bila sicer mnogo manj zagreta kot Miša, zadržana, a prijetna, zelo inteligentna sogovornica in posledica je bila pri priči tu: ker so kmalu po pogovoru med zanimivima sogovornicama zavrteli vnovič še Majine Ukradene otroke (uradni naslov dokumentarca je sicer Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci), sem se pri priči odločila, da nadoknadim zamujeno in si Ukradene otroke končno ogledam v živo.

To je bila več kot modra odločitev.

Banditenkinder je nasploh v Sloveniji zelo znana, znamenita medvojna zgodba, ki jo je Maja Weiss v lastni produkciji (film je kot producent podpisan z: »Zavod Maja Weiss«, karkoli pač to pomeni) snemala kdo ve kako dolgo na vseh mogočih v glavnem zanikrnih, odmaknjenih, a romantičnih originalnih nemških lokacijah in je mogočen opus o usodi teh malih slovenski mučenikov v nacistični Nemčiji, kamor so jih odpeljali iz Slovenije in kamor so se po vojni vrnili v glavnem prazne in samotne nekdanje domove. Ne vem, kako dolgo je trajalo snemanje, režiserka je posnela neverjetno količino izjemno dragocenih in komaj verjetnih zgodb; pravi čudež je bil že to, da so se ji domačini, Nemci, sploh tako odprli. Govoriti o teh rečeh je moralo biti zanje, v tej posebni zgodbi, skrajno mučno.

Po vrnitvi in grozljivi praznini, ki jih je čakala namesto ljubečih staršev, ki so skoraj do zadnjega še pred koncem vojne umrli v iztrebljevalnih koncentracijskih taboriščih, bi človek pričakoval še bolj pretresljivo in srhljivo drugo polovico zgodbe: čisto ob koncu pripovedovalka zgolj na kratko omeni, da domače okolje, v katerega so se ukradeni otroci ob koncu pripovedi vrnili kot sirote, do njih dostikrat sploh ni bilo toplo, naklonjeno, pomočniško in razumevajoče. Le nekaj namigov dočakamo, da je bilo neredko prav nasprotno: okolje jih je sprejelo in doživljalo nezaupljivo, sumničavo, dostikrat celo sovražno. Morda je bilo marsikomu od njih doma po vsem prestanem trpljenju v tujini še huje, kot jim je bilo na tujem?

Da, neredki mali mučeniki so se domov vrnili iz dežja pod kap.

Ta drugi, po svoje še dosti bolj pretresljivi polčas ukradenih malih otroških življenj, novo življenje doma, ostane namesto monumentalne, s kamero zapisane druge polovice tragedije žal le markacija, nekaj namigov, nove zgodbe ni. Vrnitev je konec te izjemne, dosti premalo nagrajevane dokumentirane pripovedi. Tega mi je strašno žal. Čeprav seveda povsem razumem, zakaj je tako. In drugače tudi ni moglo biti.

In zdaj za adijo še kaj malega, bolj veselega. Denimo čedni dedci. Kar dva sta mi padla v naročje v dneh pred prvim majem in enega sem bila bolj vesela od drugega, čeprav obakrat ni bilo česa vzeti v roke: nastopala sta le na mojem televizorju. Prvi je, jasno, novi stari španski zmagovalec pravkaršnjih španskih volitev, zelo španski in neizmerno čedni Pedro Sanches, hej, tako čednega premierja nima nihče drug v Evropi, in gospod Šarec, oprostite, toda v tem primeru ni mogoče postoriti prav ničesar za vas, čeprav vas imam na splošno kar rada.

Drugi pa je Danec, uh, uh, kakšno moško bitje Mads Mikkelsen, prav neverjetno: gre za meni doslej povsem neznanega danskega igralca, ki nastopa v glavni vlogi v zelo ambicioznem danskem kostumiranem zgodovinskem filmu Kraljevska afera, ki se dogaja na danskem dvoru konec l8. stoletja. Seveda se zadeva izteče v tragedijo, kajti zgodba filma gre o prepovedani ljubezni med mlado, iz Anglije uvoženo dansko kraljico, na žalost kljub trudu hudo povprečno in tudi ne posebej čedno Alicio Vikander ter kraljevim osebnim zdravnikom, evo, tu smo, Madsom Mikkelsenom. Gre, skratka, za visokega, plečatega, po vikinško skrajno čednega, a ne pocukrano lepega možaka, ki v mojem srcu premaga novega starega španskega premierja z gladkim ena proti nič. Štorija je dobro narejena, nič slabše kot ničkoliko angleških filmov o njihovih neštetih kraljevskih srednjeveških prigodah in tragedijah in jo priporočam v ogled, ker se bo na raznih HBO-jih in podobnem zagotovo še vrtela. Če vam Mads ne bo tako skrajno všeč, kot je bil meni, pa je vaš problem.

Objavljeno v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.