Uber in Stuber
Res je, da je komedija morda najžlahtnejši filmski žanr, a ga je najtežje posneti. V zgodovini te zabavne plati so se zvrstili veliki filmski umetniki in ustvarjalci, saj je resnično dober humor izredno težko postaviti pred kamero. Skoraj nemogoče. A nekaterim je to vendarle uspelo.
Poletje je pravi čas za takšno in drugačno komediografsko preizkušanje. Tokratni komični del filmskega platna ponuja komedijo Stuber (režija Michael Dowse), naslov pa je skovanka voznika taksija, ki se imenuje Stu (Kumail Nanjiani) in pa taksi firme, za katero vozi: to je Uber.
Tako se Stu in Uber spojita v nekaj, kar je protipol drugega filmskega junaka, to je Vic (Dave Bautista), ki ga že poznamo po drugih filmih, saj ga je zaradi njegove velikanske pojave, ki je kot dvodelna omara širokih pleč in pretepaških lastnosti, resnično težko spregledati (Varuhi galaksije/Drax; Riddick/Diaz; Spectre/Hinx).
Torej: miroljubni in nič hudega sluteči voznik taksija Uber po imenu Stu nekega dne pobere potnika, za katerega se izkaže, da je policist, ki lovi nevarnega morilca. V nasprotju s svojo voljo postane del nore avanture, ki je ni pričakoval niti v sanjah, ob tem pa si na vse pretege prizadeva, da bi obdržal svoje življenje in pet »taksi« zvezdic, stežka pridobljenih od strank, ki jih prevaža.
Seveda je komičnost tega filma precej predvidljiva, šablonska in klišejska, pa vendar deluje in nas popelje po zabavnem toboganu srečnih in nesrečnih naključij do (pričakovanega) konca. Tudi glasba, ki jo je naredil Jeseph Trapanese (dobra partitura za film Robin Hood/2018), celo nekako sede v film in ga zanimivo dopolnjuje. Torej Stuber za pogledati in poslušati.
Danes velja za smešno že tudi to, da se v besednih zvezah na vse načine uporablja psovke, torej kletvice kot besednjak vsakdana, kot mašila neumnih dialogov. Tega tudi v filmu Stuber žal ne manjka in zagotovo ne pripomore k humornosti. Dober humor je pač težko najti, še težje ga je producirati. Tako, kakor povedati dober vic.
