U2 na avtocesti

Ta konec tedna sem končno šel čez mejo. V četrtek sem na Obrežju čakal neznosne tri ure, ob vrnitvi pa na belokranjskem prehodu skoraj nič. Ampak moja radost, da sem končno spet svoboden, da lahko odidem v Zagreb, pa potem v Dalmacijo, v Sinj in Split, da lahko vidim prijatelje, da bom lahko kmalu šel do Trsta, pa proti jugu, proti Raveni, Rimu, je neizmerna.

Odkar vem zase, potujem. Najprej sem kot fantek v osnovno šolo potoval z avtobusom, s starši na morje in v planine, potem pa kot gimnazijec »odkril« veliki svet. Prvič sem potoval k stricu Božu, ki je živel v predmestju Pariza. Odkrival sem četrt za četrtjo, znamenitost za znamenitostjo, Louvre, Montmartre, Latinsko četrt – in Notre-Dame. Vsi se spomnimo prvega vstopa v to čarobno katedralo, ki jo je ovekovečil Victor Hugo. Spomnimo se poznejših obiskov, ko smo se v Parizu počutili že kot doma. Potem pa je prišel dan, ki je spremenil vse. Ta katedrala se je tudi nam iz dalnje vzhodne dežele zdela tako blizu, tako domače. Tja smo vodili svoje prve ljubezni, preverjali svoje znanje o svetu. Zdelo se je, da je večna. Potem pa je nekega dne ta spomenik večnosti zgorel.

Tako se je tudi naše življenje zdelo nespremenljivo obsojeno na premočrtni razvoj. Kupili smo si stanovanje, hišo, avto se nam je pokvaril, vzeti moramo posojilo za novega. Nekaj smo dosegli v službi, roko na srce, želeli smo si veliko več, mislili smo si, da si zaslužimo več, ampak zdaj smo tu, kjer smo. To, kar imamo, pa niti ni tako malo. Tako malo nam je manjkalo, da bi bili zares srečni. Malo več denarja, malo več dni dopusta, malo več podpore prijateljev, malo več razumevanja za naše male spodrsljaje. Potem pa je prišla karantena.

V le nekaj dneh, medtem ko se nismo znašli, so bile meje že zaprte. Prijatelji iz drugih dežel mi zmeraj pravijo, da nas Slovence doživljajo kot največje popotnike. Malo nas je, ampak svoje rojake bomo zagotovo srečali v Novi Zelandiji, Patagoniji, na Japonskem, v Južnoafriški republiki. Poleti nas je na morju več kot Hrvatov, na zboru »trubačev« v Guči več kot Srbov. Naša velika želja za širokim svetom je ena najlepših stvari, ki jih lahko rečem o svojem plemenu, ki živi pod Triglavom. Zapreti naše meje bi za nas pomenilo vrnitev v neko strašno stanje, v katerem gledamo drug drugega, se ocenjujemo, sovražimo.

Način, na katerega sprejemamo omejitve, je enako noro pronicljiv, kot kako ljubimo daljne dežele. Ukaze sprejmemo z upognjeno glavo, in če nam rečejo, da je nevarno, verjamemo brez ugovora. Nogometne tekme se bodo kmalu začele, mize v restavracijah so preobremenjene, nas v gledališčih pa bodo še nekaj časa »raztegovali« brez pravega odgovora. Kako blizu igralcem je lahko občinstvo, se lahko na odru dotikamo, poljubljamo, objemamo ...

Svet ni bil nikoli varno mesto. Ko smo se iz jam pripravljali na lov na velike živali, smo bili v veliki življenjski nevarnosti, lahko bi nas raztrgale. Ko smo iz zemljank nameravali na divja polja, ki smo jih obdelovali, bi nas lahko napadle kače, divje svinje, nas scvrla strela. Ko smo z umazanimi rokami trgali kose slabo pečenega mesa, bi nas lahko »naskočile« bakterije. Vse to smo obvladali s hrabrostjo, vedeli smo, da smo močnejši od vseh velikih in nevidnih napadalcev. A od njih smo se razlikovali tudi z glavo, ki si je izmislila Mahabharato, Odisejo, Romea in Julijo, Kralja na Betajnovi.

Ne želim si zamišljati sveta, kakršen je tisti v filmu Brazil Terryja Gilliama. Se spomnite zgodbe? Zaradi padanja hroščkov v pisalni stroj je prišlo do tiskarske napake, potem pa je policija ujela in odstranila napačnega človeka. Ker je napaka nastala tudi pri obračunu stroškov umora, obtožijo oddelek glavnega junaka, Sama, zato ga njegov šef pošlje, da odnese ček družini ubitega in tako popravi nesporazum. Sam je sposoben, ampak neambiciozen uradnik, ki mirno opravlja svoje delo, ne privlači pozornosti nadrejenih in se izogiba napredovanju. Ob obisku te družine pa Sam zagleda dekle, ki jo je prej videval v svojih sanjah, izve za njeno ime, a mu je žal ne uspe spoznati, saj odide pred njim. Da bi prišel do dodatnih informacij o njej, se odloči sprejeti napredovanje, ki ga je prej zavrnil, in se zaposli v Uradu za pridobivanje informacij. S pomočjo novih pooblastil mu uspe priti v stik z njo, izve, da ji je ime Jill, na koncu se celo spoprijateljita. On je kmalu za tem ujet zaradi neredov, ki jih je pri tem izzval. V zaporu ga obvestijo, da je Jill mrtva, on pa trpi mučenje, ki ga nad njim izvaja njegov nekdanji prijatelj Jack. Takrat ga navidez osvobodi njegov znanec Tuttle, ki mu je pred tem popravil gretje, ampak hitro postane jasno, da je bila to le Samova halucinacija in da je še naprej na mučilnem stolu. To je bila priredba Orwellovega romana 1984, o katerem smo se v šoli učili kot o kafkijanskem zapletu o grozljivi družbi, kjer birokracija prevzema moč.

Mi smo se tako lahkotno prepustili birokraciji, namesto da bi po demokratični poti raziskali, kako je ta ogromna moč prevzeta brez našega vedenja.

Zato sem bil ta konec tedna tako srečen kot Sam, ko sem pobegnil prek meje, se vozil po dalmatinskih cestah, si na ves glas na radiu zavrtel U2 in se veselil, kako bomo kmalu začeli igrati predstave Mini teatra.