TV-oglasi

Ali pa včasih bolj ne prodati, se mi zdi. Na primer sočen paradižnik, ki ima družino in prijatelje. Kako naj zdaj pojem ta (ne)srečni paradižnik, ki ima očitno osebnost, zavest in živi v družinski skupnosti, iz katere so ga tako kruto iztrgali, da je končal na mojem krožniku, kjer – osamljen in prestrašen – čaka na kruto smrt med zobmi? Ta poosebljanja stvari, ki nam jih skušajo prodati, gredo včasih res v absurdne skrajnosti. Sovražim, denimo, oglase za meso, kjer nam kažejo prisrčne piščančke ob ponosni mami koklji, medtem pa nam govorijo o tem, kako kakovostno je njihovo meso, in trenutek za tem po ekranu že letijo posamezni kosi mesa. Ob tem človek resno pomisli, da bi postal vegetarijanec (dokler se ne spomni prej omenjene reklame o srečnem paradižniku). Ali pa oglas govori o tem, da se njihove krave pasejo na pašnikih z razgledom; ja, to je kravam res pomembno, razgled daje njihovemu mesu ali mleku poseben okus!

Zanimivi so postale tudi reklame za avtomobile. Skoraj nobena več ne poudarja prednosti oziroma posebnih dodatkov avtomobila, tega še pokaže ne več v celoti, pomembno je le še to, da sproža ugodna čustva – ob vožnji, druženju ali kar tako. Se za nakup novega avta res odločamo le se s čustvi, ne glede na to, kaj nam ponuja oziroma ali zadosti našim potrebam? Pa saj to ni pralni prašek, da bi lahko kupili novega vsakič, ko nam nov oglas dopoveduje, da ta pa res očisti še globlje in bolj trdovratne madeže – čeprav že leta in leta oglašujemo pralne praške, ki se jim ne more upreti nobena svinjarija ...

Objavljeno v reviji Vklop št. 19, 9. 5. 2019.