Tricikel

Po selitvi iz Šentjakoba sem pri Alji Tkačevi našel Arrabalovo že prevedeno besedilo Tricikel, s katerim sem želel nadaljevati delovanje skupine, s katero sem uprizoril Prometeja. V skladišču v tretjem nadstropju je bilo nametano vse, česar delavski razred, predvsem rekviziter, ni potreboval za Veliki oder. Zaljubil sem se v to skladišče, ki je bilo na zadnji strani Drame. Vanj se je dalo priti z dvigalom po notranji strani, po stopnicah ali s tovornim dvigalom z dvoriščne strani, kjer iztovarjamo kulise. Z dovoljenjem ravnateljstva – kdo je takrat vodil teater, sem pozabil – smo s teaterskimi fanti začeli pospravljati. In ker se gledališka skupina nikakor ni mogla več imenovati po telefonski številki telefona Šentjakobske blagajne, Zadnji vhod pa tudi ne, sem se odločil za Stranski vhod, pri tem pa je ostalo.

Torej, pod tem imenom sem sprejel »režijo« štirih pesnikov, ki bi radi brez velike reklame nastopili v javnosti. To so bili Ivo Svetina, Milan Jesih, Matjaž Kocbek in Ferdo Miklavc. Sceno zanje, štiri velike naslikane panoje, ki jih je prinesel Bard Oblak ali Jukundus, sem razpostavil po odru, ki je bil takrat samo 10 cm visoka površina brez zavese. Spomnim se, da je bil na enem panoju, v merah 2 krat 1 meter, na beli površini, z ogljem, v maniri Karle Bulovčeve, naslikan portret Ivana Mraka. Drugih njegovih poslikav se ne spomnim. Za predstavo smo nanosili stole in tako odprli današnjo Malo Dramo, ki je za mojo predstavo Tricikel potrebovala tudi zastor in električno kabino z osvetljevalcem. Ker sem vzporedno s Tisnikarjem spoznal v Nazarjih tudi Jakija in ker sem precej nastopal na televiziji, seveda vse še v živo, sem med ljubljanskimi kritiki organiziral omizje, na katerem naj bi se pogovarjali o gledališki avantgardi. Veno Taufer in Vasja Predan sta bila gotovo zraven, drugih se ne spominjam, glavna oseba tega srečanja pa je bil slikar Jaki, ki je za predstavo Arrabalovega Tricikla sproti kreiral kostume. To so bili, na željo kostumografa, v samem začetku beli in črni trikoji in majice z rokavi, tudi bele in črne. Jaki, ki sem ga povabil na to vajo za Tricikel, je naročil dve vedri vodotopne barve. Belo in črno. Med debato kritikov, ki so jo igralci improvizirali oblečeni v trikoje, je Jaki divjal nad živimi modeli in po njih slikal z rokami. Kostume smo torej imeli. Zgodba o začetkih delovanja skupine Stranski vhod je sicer daljša, a jo bom tu končal z zlatim vencem, ki smo ga vsi sodelujoči prislužili v sezoni 1967/68 na tekmovanju Malih in eksperimentalnih gledališč. V predstavi Tricikel je blestel naš veliko prezgodaj, v avtomobilski nesreči umrli kolega Tone Slodnjak. Ta posebnež, ki je na odru, tudi velikem, izoblikoval svoj neposnemljivi in čisto posebni stil igranja, je kostum z Jakijevimi figurami nadgradil tako, da si je noge oblepil s časopisnim papirjem in na betonski 10-centimetrski stopnici, ki je še danes v Mali Drami, sijajno odšepal skoraj vso vlogo Starca, ki ga je igral. Ne samo igral, uprizoril! Neverjetno in nepozabno. Tega fanta je res škoda. Umrl je v avtomobilski nesreči.

To je bil zanimiv čas za gledališče, ker nisem samo jaz ustanavljal gledaliških skupin, ampak nas je bilo več, ki smo igralce ugrabljali Drami in Akademiji, in z njimi umetniško pestrili ljubljansko kulturno sceno. Prav gotovo si je poleg Odra 57, ki je imel podporo Primoža Kozaka in teoretične osnove, ki so jo po tihem podpirali B. Kraigher in »perspektivovci«, če mu obenem niso škodovali. Imenovanja si prav gotovo zasluži tudi skupina Ad hoc pod vodstvom Dragice Ahačičeve. Dragica, poročena z Dragom Šego, urednikom revije Sodobnost, je bila kar zanimiva, zelo izobražena »tovarišica«, z znanjem francoščine in precej uporniškega značaja. Zaradi neke neposlušnosti pri brezvezni igri Ornifel, ki jo je režiral Slavko Jan, ki je bil obenem tudi direktor, je morala zapustiti Dramo in je delovala »iz ozadja« v znameniti dvoranici Festivalne dvorane«. Ali je prejemala kakšno državno pomoč ali pa je delovala kot jaz, iz lastnega žepa, ne vem. Vsekakor smo igralci delali in ustvarjali iz veselja do življenja, kakor bi rekel Jože Javoršek. Včasih se nam je to povrnilo, kot na primer v sezoni 1962, ko smo uprizorili v režiji in verjetno tudi v prevodu Dragice Sartrove Umazane roke. To je bila prva uprizoritev kakšnega Sartrovega dela v Sloveniji. V tej brez dvoma politično obarvani igri sem imel čast in veselje igrati naslovno vlogo Hoedererja, nosilca glavne poante Sartrove ideologije, ki je bila pri nas še vedno prepovedana. V Sarajevu, kamor smo odšli na tekmovanje, sem bil nagrajen za igro vloge Hoedererja, z zlatim vencem. Kritik ni bilo, pa tudi policija nas ni preganjala. Sartra kot dramatika sem po njeni zaslugi še malo bolj spoznal, ko sem na Akademiji, na kateri sem za svoj absolutorij na režiji, ki sem jo kot prvi študent igralec dodatno vpisal in obiskoval, režiral Sartrova Zaprta vrata. V tej predstavici so diplomirali T. G., R. P. in Anka, kako se je pisala, se ne spomnim. To produkcijo, kjer je bil opazno odličen R. P., si je v mali dvoranici ogledalo veliko profesorjev in študentov. Tudi vedno kritično razpoloženi študentje režije. Med njimi je bil takratni študent režije A. H., ki mi je po predstavi rekel: »Kako si mogel zasesti R. On ne more biti igralec, saj nima glasu. Predvsem pa ima za ta poklic premajhno glavo!« Pozneje ga je kot zvezdo zasedel v prvi igri, ki jo je režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Rad bi kot voditeljico umetniške skupine, ki se je občasno s kakšno umetniško, bolj klasično zastavljeno predstavo pojavljala v sobnem gledališču Križank, omenil cenjeno odličnjakinjo dr. Gavellove skupine študentov režije, Balbino Baranovičevo, ki se je rada držala preizkušenega repertoarja. Tudi v neki njeni predstavi je bil v Sarajevu igralcu kolegu iz Drame podeljen zlati venec. Za lep govor. To omenjam zato, ker je bila ta nagrada podeljena prvič in zadnjič. Balbina je bila po koncu študija ravnateljica več slovenskim poklicnim gledališčem in gotovo je njeno ime bolj znano med ravnatelji gledališč kot med režiseji. Med spremljevalci dr. Gavelle je danes najbolj cenjeno ime takratnega študenta in našega skupnega prijatelja Dina Radojevića, ki je Gavellove principe po diplomi še dopolnil in trdno mesto med režiserji tudi zasedel za zgodovino teatra. Žal, na Hrvaškem!