GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Kolumna
Tisti, ki potuje več kot 80 kilometrov od doma

Tisti, ki potuje več kot 80 kilometrov od doma

Bernarda Jeklin, Zarja, 22.05.2018 10:50:01

Sprašujem vas: kdo je turist? Videti je preprosto: turist je tisti, ki potuje iz kraja stalnega bivališča, ker se hoče imeti fino. Hehe. Sem vedela, da boste ugriznili. Sploh ni tako preprosto!

Delite na:

Če bi gledali nacionalno TV, bi vedeli (če niste že pozabili): turist je tisti, ki potuje vsaj 80 kilometrov od doma. Je bilo uradno in kar tako mimogrede navrženo na nacionalki. Kdo je to rekel? Zakaj je rekel? Kaj to dejstvo dokazuje? Pojma nimam. Sprva temu sploh nisem posvečala pozornosti. Udarilo je, kot rečeno, kar tako mimogrede, brez potrebne pozornosti, in zdaj mi ne kaže drugega, kot da verjamem: odpotujte vsaj (natančneje, več kot) 80 kilometrov od doma in boste turist.

A žal se to pot ni izšlo tako preprosto kot ponavadi. Zaribala sem. Zaribala, kot so nekoč pred nekaj stoletji zaribali moji spački in katrce in podobne avtomobilske krasote. In če ti zariba, ni tako preprosto – obtičiš v nekakšnem klinču, začneš se mučiti in zaribaš tudi sam: ne gre več naprej. Ker sem v hudem duševnem sranju, nacionalko NUJNO prosim, da mi naknadno pojasni: zakaj sem turist (šele), če sem več kot 80 kilometrov od doma? Kdo to sploh pravi in zakaj naj bi bilo to res? Če Ljubljančanka letujem na Bledu, potemtakem še nisem turist ali kaj?

Ker ne vem niti tega, v kateri od nacionalkinih oddaj sem to ujela, najbrž v katerih od poročil, se potemtakem prvič (in upam, da zadnjič) obračam kar na samega generalnega direktorja. Lepo prosim, gospod Kadunc, zakaj sem turist šele, ko odpotujem več kot 80 kilometrov od doma, in kdo in kdaj je to dejstvo dokazal? Obenem se globoko opravičujem za predrznost, kaj takega ne bom, obljubljam vam, nikoli več storila.

In zdaj, čeprav so vmes, vem, vseh sort prisege, hočeš nočeš k volitvam. Kaj naj drugega? Požrle so vse termine. Požrle so vse medije. Požrle so moje veselje do te lepe pomladi. Posesale so vame moje življenje, kaj naj torej drugega?

Po drugi strani pa so pritegnili mojo pozornost prejšnji ponedeljek šefi strank na prvi spoznavalni oddaji na nacionalki, ker so bili tako nesporni: vsi, vseh dvajset, so bili resnični kandidati. Vsi v zakmašnem, vsi resni, nihče spodbudno sproščen, še Šiško kljub čepici ne, vsi dolgočasno zadržani. Malce je vmes solistično zažarela (morda je vmes živo pomladno brstenje) edinole zelena jopica edine ženske, Bratuškove. Nihče ni rekel nobene prave bedarije, kar je nedopustno. Da, celo Jelinčič, ki sem ga spet videla menda po nekaj letih: očitno je prišel, če upoštevam namig hudobne konkurence, spet pobrati denar za politično stranko. Imeti v Sloveniji politično stranko se pač finančno splača: tudi če nekaj let šteješ le oblačke na nebu, dobiš menda iz državne blagajne vsak mesec svoj denar; menda nemajhen strankarski denar, tako pravi demokracija, ali morda politični sistem, ali ustava, ali karkoli pač že. Globoko se je treba zamisliti nad mikavno možnostjo, da v Sloveniji ustanoviš politično stranko. Ne boš crkaval od lakote.

Malce me je razočaral v prvi vrsti Janša. Janša je pač človek, pardon, politik, od katerega v vsakih usodnih okoliščinah vsaj kaj malega pričakuješ. Janša ni to pot poklonil nikomur nič. Niti najmanjše grimasice. Janez Janša! Prosim! Vsaj grimasico! Vsaj majčkeno grimasico? Ni bilo govora. Pravzaprav je logično in pričakovano. Njegov kaliber ne razmetava kar tako s pozornostjo javnosti. Njegov kaliber se najprej pritaji. Pusti se prepričevati. Z veseljem razočara. Da udari potem, enkrat že, ko nekateri pri tem od sreče zaihtijo v rokav. Je pa vselej tu osnova. Nastavek: iz oči in posebej iz kotičkov ust kuka nenehna posmehljivost, bolje: drobna porogljivost. Ni je pretirano veliko, ampak se razvidno čuti. Ta kanček porogljivosti povzroča pri oboževalcih stanje blaženosti, pri sovražnikih pa fizično nujnost, da bi ga mahnili. Kar je seveda v načelu prav: sledilci morajo profitirati, zoprniki pa izgubljati.

Ko še takole v prazno čvekam, naj vam zaupam svojo najhujšo, najbolj osovraženo slovensko sintagmo. Strašno radi namesto zastopanosti (kjerkoli že) glede na spol uporabljamo strašno skovanko: SPOLNE KVOTE. Kdo si je to grozovitost sploh izmislil? In kdo (seveda vemo: novinarji) jo kar naprej uporablja? Mislim, da bi moral vsak, ki pravi v kateri koli medij spolne kvote, plačati denarno kazen za nepotrebno vznemirjanje ljudi. Kar dogovorite se, šefi!

Oni dan je naša Lidija, nobene potrebe ni po priimku, na dolgo spraševala šefa Umarja Boštjana Vasleta. Vasle je pravi srček. Intelektualno čeden, ravno prav ukrojen in sešit, s finimi rokami in dolgimi vitkimi prsti, ustvarjenimi še za kaj drugega kot za premetavanje številk in podatkov. Z zadržano, a gladko tekočo zelo tiho in preprosto govorico. Če ga poslušaš, moraš to početi zbrano, sicer se ti njegove zadržane tihe misli zlahka izmuznejo. Vselej ima zadnjo besedo pri napovedih, kaj se državi pripravlja v prihodnosti: bomo šli gor ali dol? Na prvi pogled zapleteno razlaganje iz njegovih ust zveni tako preprosto, da ga mora razumeti vsak bedak. To, vidite, pa je umetnost, ki jo obvlada malokdo. Vasle bi bil krasen predsednik slovenske vlade. Vešč, kompetenten, nekonflikten. A nikoli ne bo, se mu ne da metati na kup svoje stranke, drugače pa ne gre. Razen seveda, če bi kdaj sestavljali tehnično vlado. Za ta sicer precej neverjetni primer pa si Vasleta temeljito zapomnite. Ko ga je Lidija vprašala, kaj je tisto, kar Sloveniji kljub vsem pozitivnim danostim prepričuje, da bi se na evropski lojtrci uspeha povzpela vsaj malce višje – ta nenehni zaostanek dvajset odstotkov za evropsko glavnino se počasi zdi že neznosen –, je odgovoril preprosto in neskončno natančno: gre za problem učinkovitosti države.

Kako se je končalo na Evroviziji v Lizboni, ta čas seveda še ne vem. Bil pa je pravi čudež božji, da se je po popolnem fiasku na stavnicah Lea le prebila v finale. Zagotovo pri tem ni imela bistvene vloge pesem, kajti pesmi v resnici nismo imeli, imeli smo predvsem ritmično gimnastiko. Sebe in hkrati tudi nas je rešila Leina prezenca: prijazna, spodbudna, spontana, do konca pozitivna. Balkan se je to pot nasploh odlikoval. Srbi so bili, kot že velikokrat doslej, posebni, megabalkanski, in so jih poslali v finale prve, žal pa mi je še vedno  Črne gore. Imeli so fantastičnega pevca, škoda, da so ga morali tudi kazati, in izvrstno pesem. To, da so izpadli, je bila zame največja krivica drugega tekmovalnega večera.