Tiho umiranje Koseškega bajerja

Nekaj časa je že, kar mi je neznan, pa prijazen dedo med naključnim srečanjem zamrmral: »A bo kmalu pisalo kaj novega o Koseškem bajerju?« Namig sem razumela kot kompliment. Danes mrmranje o bajerju utelešam v novem zapisu, ki pa ne bo posebno prijazen. Hočem reči, da sploh ne bo vesel.

Začenja se  tam, kjer se je končala zadnja labodja pripoved: pri ljubezenskem plesu novega labodjega para in čakanju na letošnji novi naraščaj. Spotoma naj samo omenim, da novi nori soprog, ki ga je privlekla sem menda iz Mednega in o katerem sem govorila zadnjič, še kar naprej počne hude bedarije. Potem ko se je trikrat zapored pognal za mano z divjo razkačenostjo duševno neuravnovešene živali, sem izvedela, da jo je pred njim in njegovo divjo labodjo jezo ucvrlo na varno zdaj menda že kar precej žensk, ki so nič hudega sluteč postavale tam, in nisem nič osamljena.

No, kot se spodobi, je konec aprila samica novemu samcu znesla letošnja jajca. Koliko jih je bilo v resnici, nisem vedela, ker se je številka od pripovedovalca do pripovedovalca drastično razlikovala, jaz pa jih nisem znala opaziti. Najprej je bilo rečeno, da so to pot jajca le štiri. Počutili smo se poklapano, ker nas je prejšnji par hudo razvadil. V zadnjem lanskem skupnem gnezdu je bilo še osem jajc, vsa so se izlegla in tistih osem majcenih lanskih labodkov je bilo prava uživancija. Kdo se ob njih ne bi raznežil. Odraslo jih je le pet, trije so drug za drugim doživeli takšno ali drugačno usodno nesrečo in vsakega smo obžalovali, skoraj objokovali. Nekateri so proti koncu gnezdenja vedeli povedati, da je število letošnjih jajc končno le tudi naraslo na osem, a je bilo tisto grda izmišljotina: glede bajerja in njegovih prebivalcev kroži tod naokoli vselej nič koliko brezzveznosti in skoraj ne kaže nikomur nič verjeti.

No, iz tistih dejanskih štirih jajc se je sredi maja potem le izvalilo potomstvo. Že začelo se je s smolo, pravzaprav z nesrečo: iz prvih treh jajc so hkrati pokukali trije mulci, četrti je zamujal. Ni in ni uspel pravi čas izkljuvati luknje v novi svet. Bratci žal niso hoteli prav nič potrpeti. Jadrno so se pognali v barjansko vodo in mama jih seveda ni mogla pustiti samih. Kdo ve, kako ji je krvavelo labodje srce, ko se je obotavljaje napotila za prvimi tremi v vodo in se ozirala po zapuščenem in še neprekljuvanem četrtem; najbrž ji je pokalo labodje srce. A ni bilo kaj.

Potem sem spremljala labodji naraščaj in se poskušala privaditi na to, da to pot v vodi ni cele četice kot doslej, ampak le trije majceni osamelčki. Sprva so se naglo debelili in večali in potem je prišel dan, ko sem si pomela oči, a ni nič pomagalo: mladička sta bila le še dva. Žalovala sem kar izdatno, kdo bi pomislil, da te takšnale majcena, skoraj neznatna smrt lahko tako prizadene. In ni minilo prav veliko dni, ko sem prišla s psom dol k vodi in je kobacal s starši v vodi le še eden. Malo sem buljila naokoli, da bo mali od kod, iz grmovja ali kaj, le priplaval nazaj k družini, pa ga seveda ni bilo od nikoder.

Po tistem nekaj časa nisem hodila k vodi, s psom sva izbirala druge poti. In v drobovju sem z neko neizprosno neprizanesljivostjo slutila, da to še ni vse. Ko sem čez kak teden ali deset dni s cmokom v grlu le zaokrožila po potki ob bregu, mi je kmalu planilo v oči s preprosto in neizmerno krutostjo: laboda, ki sta si pravkar pulila odvečno perje, sta samevala. Izginil je še tretji, zadnji letošnji otrok. Na prvi pogled sta bila mirna in vsakdanja, kot bi se jima pravzaprav ne zgodilo nič posebej tragičnega. A njej si nisem upala pogledati v oči.

Ves čas, odkar živi ob našem bajerju, je tale labodka znesla nič koliko jajc in izvalila nič koliko mladičev. Kdaj je bila z njo usoda milostna in so ostali skoraj vsi otroci, kdaj tudi kruta in so umirali. A nikoli, res nikoli doslej se še ni zgodilo, da ne bi preživel niti en mladič. Dobro se tudi še spominjam, kako vidno je lani trpela, ko ji je po kar dolgi bolezni poginil dolgoletni prejšnji moški. Kup neprepoznavne bele gmote labodjega perja, ki so ga sicer kmalu potem skrbno odstranili, je negibno lebdel tam med grmovjem ob bregu, ona pa je z glavo pod perutmi plavala malo stran v težko umljivih krogih neke čudne ptičje žalne plese. Bilo je neznosno.

A kot je zdaj že dolgo znano in pripovedovano, se je čez nekaj tednov le našel novi partner, potem novi naraščaj in videti je bilo, da si bo labodje življenje doli ob bajerju počasi opomoglo.

In zdaj nov udarec usode. Kdo ve, kako se počuti po vsem tem? Ali se labodi sploh spominjajo? Ali ptice žalujejo dolgo ali morda le takoj ali vsaj zelo kmalu pozabijo in nehajo žalovati? Premišljam tudi, in to zadnje premišljanje je namenjeno predvsem ljubljanskemu županu, ki sicer lepo skrbi za bajer in njegovo okolico in je tale mali košček raja že zelo priljubljeno ljubljansko igrišče in sprehajališče, ali za živost vode, ki se ji pravi Koseški bajer, sploh kdo načrtno skrbi? Park se lepo vzdržuje, trava se kosi, drevje se redno oskrbuje, kot je treba, sama voda, tisto na gladini in tisto pod njo, pa je videti zapuščena: brez potrebne načrtnosti, brez skrbi. Spominjam se Koseškega bajerja še pred desetimi leti: kakšno silno življenje je ob tem času leta vrelo po njem in iz njega! Kup rac je prevažalo naokoli obilen svež prirastek. Zdaj nove male račke nisem ugledala že kar dolgo in race se neusmiljeno redčijo. O žabah, ki tu že dolgo ne regljajo več, rajši ne bi. Vodne kokoške so sprva skoraj izginile, lani pa so si opomogle in sem težko čakala na letošnji prirastek. Pa tudi tega ni in ni kokošk in še marsičesa, česar je bilo nekoč v obilju, tudi ni več.

Kam vse to življenje na bajerju izginja? Kaj se dogaja s to motno, pa obenem tako romantično vodo, ki jo imamo vsi tako radi? Nekaj ni več v redu; nekaj je s to vodo hudo narobe. Mislim, da to niso ščuke. Kajti zmedeni ljudski glas, ki kroži tam naokoli, že dolgo šepeta tudi o strašni ščuki, ki se je menda zaredila tam ali pa jo je v vodo nekdo načrtno podtaknil in zdaj mori vse živo; kdaj je ena sama, kdaj jih je celo več. Ne verjamem zgodbam o ščuki, verjamem pa, da je s to vodo nekaj hudo narobe; kaj, bi morali ugotoviti strokovnjaki.

Župan, ne zapustite svojega koseškega bajerja! Poskrbite, da se bo s to vodo kdo poklican začel sistematično ukvarjati. Zasluži si to skrb. In že vnaprej za vašo skrb lepa hvala!