Težava z državljanskimi dolžnostmi
Volilna nedelja se ni razpletla tako, kot je bilo pričakovati.
Naj omenim spotoma, da je volilna nedelja zame vselej do neke mere garaško opravilo, kajti sploh nisem moderna in še kar naprej hodim na volitve. Olajšanje, ki ga občutim, ko vržem tisti cegelc, pardon, to pot tri cegelce, v skrinjico, je od daleč podobno ugodju, ki ga občutim, ko upehan neznan pes gleda vame in milo maha z repom in mu vržem zalogaj iz žepa. Ne, ne, z upehanim psom sploh ne mislim Pahorja, tudi Šarca ne, še manj. In sem torej popoldne šla volit.
Zdaj moram potožiti, da za preživetje nisem opremljena najbolje, vsaj na nekaterih območjih ne. Resda se nisem izgubila ne na Tasmaniji ne na Grenlandiji, čeprav sem veliko sama tacala tam naokoli, moja volilna šola, se pravi standardna volilna lokacija, pa mi je to pot povzročila neverjetne preglavice.
Saj načeloma dobro vem: do šole, kjer je vsakič volišče, se pride prav preprosto. Najprej zapeljem na Šišensko in po njej do semaforja, tam pa v levo do novega semaforja tik pred mostom čez obvoznico. Zdaj zavijem desno na lokalno cesto, kjer po kakih dvesto metrih na desni med enoličnimi, čeprav čisto čednimi bivališči že kuka vame malo parkirišče in za njim volišče v podobi pritlikave tipične šole.
Na volilno nedeljo sem torej storila enako, me je pa malce zmedlo, ker tik pred mostom čez obvoznico to pot ni bilo semaforja, čeprav bi tam moral biti. Za hipec nisem vedela, kaj bi, potem pa sem odločno krenila po cesti, ki je peljala tik nad obvoznico vzporedno z njo nekam proti Celovški. Kaj je to za eno sranje, sem si malce izgubljeno mrmrala v brado.
Zdaj vas moram opozoriti, da je tisto območje v resnici satansko. Gre za orjaški štirikotnik med Celovško, Vodnikovo, Šišensko in ulico Draga, poseljujejo pa ga čisto prijazna in ne previsoka v glavnem blokovska domovanja: kake tri, največ štiri nadstropja ima vsako in podobna so si kot jajce jajcu. Vozila sem se torej tam, sem in tja, sem in tja, in iskala volišče šolo. Ampak ne le semaforja, tudi šole to pot ni bilo nikjer. In ko sem skoraj že obupala, je šola v resnici vstala ob meni. Čisto natančno taka, kot sem si predstavljala, sicer ni bila, a sem se tolažila z dejstvom, da sem pripeljala do nje pač iz druge smeri, kot sem vajena, in je perspektiva potemtakem nekoliko spačena.
Volišče je bilo videti pravo: vrata za vrati skozi vse pritličje, vsa čisto enaka in za njim vsakič zelo podobna volilna komisija za svojo mizo.
Zdajci sem otrpnila od groze. Ugotovila sem namreč, da sem doma pozabila volilno vabilo. Zelo natanko sem še pomnila, da je moja volilna številka 497, ampak cegelc v torbici ni bil volilni, kot bi moral biti, ampak uradno obvestilo Davčne uprave, da svoji državi še vedno dolgujem iz naslova davka 15 evrov in naj torej s tem pohitim. Po predalu sta se oba papirja valjala skupaj čisto na vrhu, kot nujna prioriteta pa sta se zameštrali. Ja, ja, jaz sem ju zameštrala in vzela s seboj napačnega.
Razložim komisiji, za kaj gre, zdrdram svojo številko v imeniku in vprašajo me, v kateri ulici stanujem. Povem ulico, ogledujejo si sezname in papirje in končno odkimajo: Nak, pri nas vas ni. Vprašajte še pri drugih.
Pri tretji komisiji končno izvem kruto resnico: nisem na pravi šoli. Ženska na sredini pojasni, da najbrž sodim pod osnovno šolo Bratov Učakar in moram potemtakem na drugo volišče. Tudi tisto volišče je v osnovni šoli, da, in tista šola je precej podobna tukajšnji, drži. In tudi okolica tiste šole je precej podobna tukajšnji, je res. Ampak moram pač tja.
No, saj je bilo dejansko čisto preprosto: s Šišenske sem na poti na volišče zavila v levo pri drugem in ne že pri prvem semaforju, kot bi v resnici morala, in ko sem napako v drugo popravila, je bil, glej ga, glej, semafor pred mostom nad obvoznico spet tam, kjer bi že vseskozi moral biti, in vhod v pravo šolo je bil po tistem le še mala igrica.
Potrkam na prva vrata v dolgi vrsti volilnih razredov in zdrdram, kar imam zdrdrati. Komisija bulji v seznam: nak, pri nas ni vaše ulice. Poskusite drugod. Ali je kje kak centralni seznam ulic za posamezno volišče, kakršna koli dodatna pomoč, zamomljam obupano. Odprtih vrat z volišči je pred mojimi prestrašenimi očmi namreč spet neizmerno veliko.
Nak. Ni mi pomoči. Številko z volilnega seznama si lahko zataknem, kamor me je volja. Posebej moram spet na vsako volišče posebej, se pravi od vrat do vrat in spraševati, ali je morda tam moja ulica in na njej moj priimek, in najdem ga, nak, ne pri zadnjih, ampak milostno pri predzadnjih vratih v razred, ko mi volja do akcije že dodobra popušča v malodušje.
Ko sem bila z državljanske misije spet doma, me je moj domači pes gledal podobno užaljeno kot pes z začetka zgodbe in jasno mu je bilo treba dati v opravičilo zelo spodbuden grižljaj. To je bilo v moji zdajšnji volilni nedelji še najprijetnejše opravilo. In seveda spoznanje, da ne bo treba na ponovljene volitve, ker smo pri nas volili ekspresno in izvolili svojega asa trdno kot beton.
In ker ponekod ni bilo betonske podlage in bodo morali v drugi krog, bo TV še naprej, čeprav manj vneto, šarila med volilnimi meniji in bom nacionalko zlahka zamenjala za kakšno drugo jed na TV-meniju. Bom pa vseeno malo pozorna na nekatere bizarne zanimivosti. Še najbolj me zanima, koga bodo to pot in do konca izvolili v Mariboru. Če bo spet izvoljen kandidat, za katerega bi prisegla, da je tam na vekov veke gotof, pa seveda ni gotof in bo morda celo spet zmagal, bom tako užaljena (čeprav se v mariborski okus nimam kaj vtikati), da morda volilna opravila odslej odložim za vselej. Kar je preveč, je preveč.
