Ta dan kulture ali zakaj imam rad Prešerna

Pišem kolumno na naš praznik kulture.

Ste na družbenih omrežjih morda zasledili ogromen plakat s fotografijami z mnogimi obrazi in potem na posamičnih straneh portrete posameznih umetnikov?

Igralec in fotograf Jernej Čampelj si je zamislil projekt, s katerim bi usmeril pozornost na to, da kultura ni samo formalni pojem, ki je v morju informacij izgubil pomen, ampak da smo kultura mi. Igralci, pisatelji, režiserji, scenografi, kostumografi, slikarji, videasti, pevci … 

In vi, ki berete, ste tudi kultura. V časih Jugoslavije smo bili izjemno ponosni na naš dan, s katerim obeležujemo spomin na smrt našega največjega pesnika. Po tem smo menda posebni tudi v svetu. Ostali del naše nekdanje države nas je zaradi tega doživljal kot kulturen narod, tako ozaveščen o pomenu svojega jezika, svoje poezije, literature, vizualnih umetnosti, svojih muzejev, galerij, kinodvoran in gledališč, da jim posvečamo celo praznik. Ne samo v desetletju pred osamosvojitvijo, ampak že mnogo prej, pa tudi desetletje po osamosvojitvi, se je zdelo, da delavci v kulturi uživajo ogromno avtoriteto v naši deželi. Tako pri t. i. malih ljudeh kot pri politikih.

Danes pa je atmosfera zastrupljena. Politiki, kot da se na vse načine trudijo, da bi poskušali narod prepričati, da je kultura nekakšen višek, umetniki pa so paraziti, ki živijo na narodovi grbi. Ta čas epidemije zahteva od nas neke vrste resetiranje, introspekcijo, da vidimo, kaj smo naredili, ali je ta pot polna napak in ali se lahko iz njih izvlečemo s pogledom naprej. Moram vam priznati, da sem v nekem obdobju življenja, ko sem se počutil zelo ranljivega, ko so se nagomilile izgube dragih v družini in sem bil nezadovoljen s svojim delom v gledališču ter mi je vse skupaj grozilo kot nerešljiv problem, vpisal študij teologije. Zdelo se mi je, da moram predelati neka vprašanja sam s seboj. Kritično. In kje se to lahko stori bolje kot tam, kjer se vodijo učene razprave, ki so zaprte v neki strog okvir? Seveda se je po dveh letih moje poklicno in osebno življenje intenziviralo, začel sem delati gledališke projekte, kot nikoli do takrat, padel sem v strašno frenetičen ritem in sem zapustil študij. S teh predavanj pa mi je ostalo mnogo misli, idej, čeprav sem izgubil znanje.

Včasih pa se mi javijo vzporednice, ki mi pomagajo pri razumevanju današnjih procesov. Ena najljubših knjig iz tistega obdobja, tista, ki je bila nekoč v evropskem humanističnem izobraževanju obvezna, danes pa je popolnoma izginila in se, verjamem, v glavnem najde samo še krščanskih knjižnicah, so Avguštinove Izpovedi.

Starejši, kot sem, vse bolj se vračam k njej in jo tudi vam priporočam, da jo preberete. Če niste vernik, naj vas ne zmede obračanje k Bogu, ki je formalna obveznost pisca tistega časa. Na teologiji sem se naučil, da je tisto, kar so Rimljani, pa potem preko latinskega jezika, ves mediteranski bazen in kasneje preostala Evropa imenovali duša, ni isto, kot je ta naša današnja duša. S sklicevanjem na dušo so se obračali k samim sebi, duša pa je skupaj s tem našim fizičnim telesom sestavljala celoto, tisto, kar imenujemo JAZ.

Povem vam, da boste v Izpovedih prepoznali mnoge avtorje, ki smo jih brali, inspirirani pa so prav s tem velikim duhovnim učiteljem, ki je napisal prvo pravo avtobiografijo. Avrelij Avguštin se je rodil leta 354 v Numidiji, ki je zajemala prostor današnje Tunizije in Alžirije. Njegov oče je bil državni uslužbenec, mama, njeno ime je bilo Monika, pa je imela poseben vpliv na njegovo življenje. Starša sta mu omogočila dobro izobrazbo, kar je bilo ključno za njegovo uspešno kariero. Šolanje je nadaljeval v Kartagini, kjer se mu je v ljubezenski zvezi rodil sin. V Milanu je dobil delo učitelja retorike, se spreobrnil v krščanstvo in se potem odločil za pot v Afriko. V času potovanja mu je umrla mama, ki ga je spremljala povsod. Posvetil se je duhovniškemu življenju, da bi na koncu postal škof. Književnost in filozofijo je zamenjal s teologijo.

Na njegove zgodbe iz življenja sem se spomnil ob našem prazniku kulture. Sam njegove Izpovedi berem kot njegovo temeljito samoanalizo, zelo osebno, ki pa se da povezati s kolektivom, skupnostjo, kot je naša.

Sploh ne želim vleči vzporednic z verskim spreobrnjenjem, ampak z vsebino, ki govori o duhu, polnem nemira in tesnobe, iskanja in upanja. Takšna iskanja najdem pri naših, po mojem mnenju, najboljših pesnikih. Vsak je na svoj način, ne glede na to, da so se rodili in živeli v različnih obdobjih, ne glede na starost, v kateri so umrli, zapustil nam, ki jih slavimo na ta praznik, svoje »izpovedi«.

Prešeren je zame največji slovenski pesnik, ne samo zato, ker so nas tega naučili v šoli. Sem igralec in govorim besedila dramatikov, prozaistov in pesnikov. Delam na transformaciji njihovega sloga v svoj jezik. Tudi z današnje perspektive ne morem v celoti osvetliti obsega Prešernovega genija. Majhen jezik naroda kmetov je povzdignil v višine, kot jih je Shakespeare naredil z angleščino. Pesnikov genij je jezik izkoristil za metafore in ga osvobodil togosti.

Sledi mu Srečko Kosovel, avtor kozmične, avantgardistične poezije, ki je naš jezik lansiral v kozmos. Po njem pa je moj tretji favorit Tomaž Šalamun. On je temu istemu, osvobojenemu jeziku dal krila, svobodo, igrivost, telesnost. Ljubim pa tudi Kajuha, Gregorčiča, Župančiča, Menarta, Milo Kačič, vse tri Pavčke, Murna in še koga.

Lansko poletje smo v Mini teatru organizirali mali natečaj za pesnike. Prijavilo se jih je veliko, izbrane pesmi pa smo potem natisnili na klopeh na Križevniški ulici in tam potem organizirali tudi njihove večere poezije. Zdelo se mi je, da v času pandemije, v katerem so velike odrske forme neizvedljive, obstaja tudi neko drugačno uho publike, ki si vse bolj in bolj želi poslušati poezijo.

Fenomen nastopov pesnice Anje Golob, ki je bila tudi članica naše žirije, to vsekakor potrjuje. Na koncu želim, da bi bila to za nas priložnost, da se na vseh nivojih preizprašamo o svojem odnosu do kulture in umetnosti.

Ne glede na ekonomsko in zdravstveno krizo, ki lahko potisne ljudi k radikalnim družbenim rešitvam, se moramo z vsemi sredstvi truditi, da se vsebine iz kulture prikazujejo v javnih medijih, da so organsko vpete v naša življenja.

In pesniki nam tu resnično lahko pomagajo. Branje ene pesmi na dan, od Prešerna do Anje Golob, lahko spremeni naš miselni in emotivni svet.

Z malo zamude naj vam voščim srečen praznik kulture! 

Robert Waltl