ceferin_bobo_10.12.16 Dobra karma

Aleksandru Čeferinu se obeta dve leti trajajoča ...

siler1 Svet24.si

Nina nekega jutra ni mogla več vstati iz ...

anton prijatelj Reporter.si

Izginotje župnika Prijatelja: pregnali naj bi ga ...

Marjan Šarec Svet24.si

Šarec o Janu Boklevu in »izgubljenih sinovih ...

beović Necenzurirano

Čas je, da Krek in Beovićeva odstopita #kolumna

neisha Odkrito.si

Igriva, lahkotna, sveža!

Lara Goršek Kos Njena.si

Sanjski moški: Laro ogled oddaje šokiral

Kolumna
Svoboda

Svoboda

Karmen Spacapan, 29.04.2021 11:02:14

Karmen Špacapan

Delite na:

Spomnim se, da se je, ko sem bila še osnovnošolka, res veliko govorilo o svobodi. Takrat nisem posebno dobro dojemala, kaj pravzaprav svoboda je, in sem, priznam, površno poslušala učiteljico (takrat še tovarišico), ki nam je govorila o tem, kako smo v naši državi prišli do svobode, koliko krvi je bilo zaradi tega prelite in kako bi se morali vsi zavedati, da je svoboda eno največjih bogastev, ki jih imamo. Bila sem popolnoma svobodna majhna deklica ... ali vsaj zdelo se mi je tako. Lepo je bilo, uživali smo pod svobodnim soncem ...

Spomnim se, kako smo v Opatjem selu obeležili prelepi praznik, 1. maj. Ta mi je bil že od nekdaj zelo všeč. Plesali smo in peli, starši so se družili, nihče pa ni vedel, da se je prav nekaj dni pred tem zgodila ena najhujših nesreč v zgodovini našega planeta – černobilska.

Kasneje so se seveda naši starši spraševali, ali je bilo morda to, da smo prav tiste dni preživeli na prostem, škodljivo ... Zaradi eksplozije je namreč nastal radioaktiven oblak, ki so ga vetrovi raznesli po celi Evropi ... Prišel je tudi do nas. In prav takrat sem mogoče prvič začutila, kaj pomeni svoboda. Starši so mi namreč nekoliko omejili druženje na prostem, saj naj bi bilo lahko škodljivo. Nisem razumela, sem pa ubogala.

Potem je prišla osamosvojitev in vojna. Pri nas, na Primorskem, je bilo zelo napeto. Prestrašena sem bila in spet sem začutila, da nisem svobodna. Bala sem se, tako kot vsi. Ti občutki so tako utesnjujoči, da jih je težko opisati. Vojna je strašna, strah, ki ga požene v kosti, je ubijalski. In ko sem že mislila, da ni ničesar hujšega od vojne, je prišel covid. Spet nisem svobodna. Tokrat se mi zdi, da to velja še najbolj. Vse se je postavilo na glavo. Celotno življenje nas vseh na tem planetu ... in poleg tega, da zaradi prekletega virusa nismo svobodni, nas razjeda še nekaj, kar je za moje pojme uničujoče – strah ...

A tudi to bo minilo, mora. Minuli teden pa je bil nekoliko drugačen – po kar nekaj turobnih mesecih smo se lahko spet usedli na terase lokalov. Seveda sem se tudi sama odpravila v središče mesta in opazovala dogajanje. Opazila sem veliko nasmeškov, dobre volje in predvsem to, da so se ljudje zelo lepo uredili za sprehod po mestu.

Na Prešernovem trgu sem zagledala mladenko, ki je bila v družbi staršev. Oblečena je bila kot diva iz 50. let ... Pisana, lepa, nasmejana. Tudi frizuro je imela brezhibno. Ko sem sedela v priljubljenem lokalu Šuklje, je prišel mimo mlad gospodič s klobukom in metuljčkom. Tako lepo urejen in uglajen. Vse je bilo tako pisano in zabavno. Ljudje nasmejani in sproščeni ...

A vendarle sem v očeh slehernega opazila kanček tesnobe – vsak se namreč sprašuje: Kaj se bo zgodilo? Kako bo jutri? Koliko časa bo trajala ta naša »umetna« svoboda? Vsekakor menim, da moramo uživati v vsakem trenutku, ker to je res najpomembnejše.