Stranke pač to hočejo

Je pa tako glasen, da odžene vse druge ulične muzikante, ki celo znajo muzicirati. Nanj sem pomislila, ko sem se odločila, da bom začela mirno protestirati  proti hrupu. Iz kina, tja grem običajno s svojimi nečaki, pridem napol gluha in popolnoma zmešana, saj predvajalci očitno mislijo, da so otroci gluhi, njihovi spremljevalci pa tudi. So pač takšni filmi, zmaji pač rjovejo, me je potolažila uslužbenka, ko sem se pritožila. Saj bi prodajali čepke za ušesa, ampak otroški filmi so vendar sinhronizirani in potem ne bi slišali, kaj se dogaja, me je tolažila. Žal zmeraj pozabim te preklemanske čepke, zato pa si kupim kokice in si jih natlačim v ušesa, s čemer ubijem dve muhi na mah – ne slišim preglasnega filma in hrustanja kokic, z njimi je po filmu nastlana vsa dvorana. Fuj in fej.

Žal nisi pred nasilno  glasbo nikjer varen, niti na železniški postaji.  V mrzlem, neprijaznem jutru sem zmrzovala v podhodu pod tiri in čakala teto. Vlak je imel, kot običajno, zamudo. Utaborila sem se v kavarnici, a ljubka natakarica v osupljivi minici žal ni slišala, kaj bi rada. Pivo, vino, mi je ljubeznivo kazala steklenice. Ob osmih zjutraj, sem se zgrozila. Ni me slišala, ker je iz zvočnikov donelo nekaj, ker je spominjalo na tolčenje kamenja v kombinaciji z žaganjem železne ograje. Odtavala sem v naslednji lokal, tam so nabijali polke, a je mladenič z gibi pokazal, da se je avtomat za kavo pokvaril. Mar ne bi mogel utišati tega preklemanskega razgrajanja, sem se zadrla. Ne, ne more, se je zadrl nazaj, stranke pač to hočejo.

Dokončno mi je prekipelo, ko sem šla v nekakšno veleblagovnico kupit  lak za lase. Prodajalko kozmetike sem skušala povprašati za nasvet, pa se ni posrečilo; obema je namreč skozi ušesa sikal nekakšen vesoljski zvok, občasno prekinjen z grmenjem bobnov.  A vi v tem uživate, sem jo vprašala. V zadregi se je nasmehnila. Kaj pa naj reče? Menda je strankam glasba všeč, če je ne bo, bodo šle drugam. Urar, ki prebiva v istem nadstropju, si je natlačil v ušesa vato. Ne vem, kako sliši, ali ura tiktaka. Katero teslo pa navija tehno ob devetih zjutraj, sem besnela. Vsi najstniki so v šoli in po mojem tudi sicer prav množično  ne kupujejo drage kozmetike. Če že mora biti glasba, naj bo umirjena in predvsem tiha, sem lomastila po blagovnici in iskala knjigo pritožb, a je niso našli.

Potem smo v soseščini razpravljali o glasbi po lokalih in trgovinah in izkazalo se je, da je mladi sploh ne slišijo, starejšim pa gre na živce. Komu, za vraga, je torej namenjena? Morda pa si bom privoščila štos, sem rekla. Poiskala bom tistega harmonikarja s Tromostovja in ga za spodobno napitnino vlekla  na živilski oddelek veleblagovnice.  Ko  bom kupovala krvavice in zelje, mu bom naročila, naj zaigra tisto svojo edino narodno, ki jo zna, in ko bo pridivjal poslovodja in kričal, da trgovina ni cirkus, mu bom odgovorila, da želim poslušati muziko, ki je primerna nakupu. Če že skuša ustreči strankam, vsem itak ne more, naj bo glasba vsaj programska. In ko bom prišla kupovat kavo, bom privlekla s seboj brazilskega kitarista. In ko bom hotela kupiti poceni kitajski dežnik, bom privlekla s seboj Kitajca (na kakšnega vraga že oni igrajo?).  In to bom počela, dokler ne bodo našli knjige pritožb, kjer je mogoče zapisan tudi naslov tistega idiota, ki je v blagovnici odgovoren za dobro počutje kupcev, se pravi tudi za glasbo. Ker bi mu potem kaj zaigrali in zapeli kar pod njegovim oknom.  Med drugo in tretjo zjutraj, ko ni v bližini nobenega drugega hrupa.  V orkestru bi obvezno sodeloval tudi junak s Tromostovja.

Objavljeno v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.