Strah pred nastopom v gledališču
Robert Waltl
Danes, ko pišem ta tekst, je do premiere predstave »Vsi ptice« Wajdija Mouawada ostalo samo še deset dni. Pomislili boste, pa kaj, od petinpetdesetih, ki jih bom skoraj dopolnil, se vsaj trideset let ukvarjaš z gledališčem.
Odigral si več od tisoč predstav v različnih jezikih v skoraj petdesetih državah sveta. Česa se torej bojiš? Verjetno je v naravi človeškega bitja, da občuti strah pred drugimi ljudmi. Celo takrat, ko se počuti odprtega, in takrat, ko ga drugi doživljajo kot ekstrovertirano osebo. Pred približno petnajstimi leti mi je prijateljica, velika igralka Ana Karić, ki je sama trpela zaradi velike treme pred vsakim izhodom na oder, poklonila knjigo Stephena Aarona »Strah pred nastopom«. Nekam sem jo založil, ampak se še zelo dobro spomnim opisov groze, ki so obhajali velikega Laurencea Oliviera, enega najbolj slavnih in najbolj spoštovanih igralcev 20. stoletja. Nikoli ni želel na sceni stati sam, pogledoval je izza zavese neposredno, preden je stopil na oder, včasih so ga morali dobesedno poriniti na oder. Spomnim se, kako sem, ko je bil Ivica Buljan direktor Drame HNK u Splitu, visoko z balkona opazoval Borisa Dvornika, ko se je živčno sprehajal za sceno pred začetkom predstave. On, ki je bil taka zvezda Jugoslavije iz serij »Malo misto« in »Velo misto« in je bil pojem igralca, ki z lahkoto komunicira z občinstvom. Z Oliverjem Dragojevićem je celo pel znane šlagerje, kot je »Nadalina«.
Strah pred odrom grabi celo najbolj znane igralce in po Stephenu Aaronu je to več kot zgolj strah pred samim poklicem. »Frka na odru« je del samega procesa igranja. Skozi živahne in razkrite anekdote in intervjuje s številnimi znanimi igralci in igralkami Aaron raziskuje izvor in naravo scenskega strahu med izkušenimi igralci v tradicionalnih predstavah. Kot igralec, režiser in psihoterapevt Aaron pozna gledališče od znotraj. Trdi, da ima odnos med igralcem in režiserjem veliko podobnosti z odnosom staršev z otrokom, »scenska frka« pa, trdi, ni strah pred publiko, ampak anksioznost zaradi izgube osebnega jaza, takrat, ko ga izgubimo in postanemo nekdo drugi. Koga vse sem igral jaz?
Hipolita, v katerega se proti njegovi volji zaljubi njegova mačeha Fedra, južnoameriškega migranta v Parizu v obupnem iskanju ljubezni, kupca, ki v pozni noči hodi po sumljivih četrtih in hoče nekaj kupiti od dilerja, princa, ki ga Sneguljčica na koncu zgodbe zapusti zaradi ljubezni do kraljice, Oresta – grškega kneza, ki v svojo domovino Argos uvaja demokracijo, župana v bavarski provinci, bogatega strica iz Landaua, arabskega intelektualca, ki mu umira mama, transvestita v Vzhodni Nemčiji, ki prihaja k bratu na gradbišče, da bi ga žical za malo denarja, Čehovega strička Vanjo, ki nesrečen in sam ostaja v provinci, imel pa je tako velike priložnosti, pa operiranega nemškega nacista Hirtzea, ki se predstavlja kot italijanski industrijalec, pa potem Tiesta, nesrečnega junaka iz antične mitologije, ki mu brat iz maščevanja ubije sinove in mu jih ponudi za obed, ne da bi se on tega zavedal. In koliko vlog sem šele odigral v gledališču za otroke, od princev, kraljev, štorkelj, žabcev, psov, bil sem celo Palčica.
Vsi ti odhodi v življenja izmišljenih likov, ki so jih kreirali neki avtorji po resničnih izkustvih, ki so jih doživeli, vsi ti liki so me spremenili kot osebo. Mnogo sem se naučil, utrdil sem recimo znanje o tistem obdobju razcveta v starih Atenah, ko se je po dolgoletnih vojnah vzpostavljal parlamentarni sistem. Igral sem pošasti, kot je bil tisti nacist. Včasih sem moral zelo dolgo kopati po liku, da bi ga našel ali ga »opravičil«, kot pravimo mi igralci, drugič je šlo bolj preprosto, kot da je neki lik že od prej živel z nami in je samo čakal pravo priložnost, da ga nekdo osvobodi in ga prikaže publiki. Vsakič sem ves dan pred nastopom občutil ogromno tremo, ki pa je izginila, ko sem stopil na oder in začel prvi prizor. Včasih je bila ta trema, kot za predstavo »Noč čisto na robu gozdov«, tako velika, da sam nekajkrat dobesedno zbolel, dobil visoko temperaturo.
Zdaj me čaka vloga Davida, tekst sem pripravil, ponavljam ga vsakodnevno. Zavlekel sem se pod kožo človeku, ki je bil kot dojenček izgubljen v vojnem času in ga je posvojila družina, ki mu je omogočila lepo otroštvo, potem pa sta se starša sprla, ali mu je treba povedati resnico ali ne. Ko je odrasel, so ga okoliščine naredile za trmastega in agresivnega nacionalista. Neko odkritje ga omehča in postane blag in pomirljiv, na žalost pa kmalu po tem umre.
David me spominja na resnično osebo, mlado transseksualko Dajano iz Novega Sada, ki je v teh dneh umrla. Kot mladenič je bil izrazit naci, skinhead, ki je na ulicah pretepal geje in bil najbolj divji v hujskanju na paradah ponosa. Potem pa se je preobrazil, iz mišičastega huligana je postal transoseba, ki so se je vsi izogibali. Živel in spal je po parkih in gozdovih, ampak mu o svojih občutkih ni bilo treba več lagati samemu sebi in drugim. Film o njem lahko najdete na internetu, je ganljiv in tako kot naša predstava govori o svetu, v katerem se ljudje pretvarjajo, da so nekaj drugega, samo da bi preživeli. Upam, da bom prepričljiv v vseh Davidovih transformacijah in da vam bom s to vlogo ponudil v razmišljanje težko, a življenjsko navdihujočo temo.
