Staycation ali kako počitnice preživeti doma
Prejšnji teden sem napisal kolumno Obšel sem pol sveta, ta teden pa vam bom govoril o novem izrazu, ki sem ga šele nedavno slišal. Namesto da se potuje po svetu, danes časopisi predlagajo novo vrsto počitka, ki se mu reče staycation. Sicer si nisem dober z vsemi temi novimi izrazi in besedami, s katerimi se komunicira, ki se jih »shara«, ki so »in«. Kaj pa vi pravite za staycation?
Kako počitnice preživeti doma. Samo – kje pa je ta moj dom? Prejšnji vikend sem bil v gosteh pri svoji dragi soigralki Saši Pavlin Stošić na Krki. Saša igra v naši novi predstavi Vsi ptice, in sicer izraelsko vojakinjo Eden, ki se proti pravilom službe zaljubi v mlado Arabko.
Da se ne bi počutili osamljene med prostim vikendom v Ljubljani, nas Saša povabi k sebi. Nečesa tako lepega že dolgo nisem videl. Morda je bila edina hiša, ki me je fascinirala na podoben način, v Bretanji, sredi gostega gozda v bližini Rennesa. Zgradil jo je Emmanuel de Vericourt, nekdanji direktor bretonskega narodnega gledališča, ki je povabil Ivico Buljana in mene, da obiščeva njega in njegovo ženo Eleno, čudovito Čehinjo, ki je govorila vse slovanske jezike. Tam, v tem čarobnem gozdu, je zgrajen oder, na njem pa smo gledali magičnega gruzijskega lutkarja Rezo Gabriazeja, pa tudi Francoisa Tanguya z njegovimi kafkovskimi prizori.
Sašina hiša, pravzaprav hiša njenih staršev, se dviga na visokih stebrih skoraj čisto nad samo reko. Strme stene vodijo do Krke, ki široko teče, čeprav je šele na samem izviru. Krošnje dreves segajo do same terase. Celotna gradnja pa je vsa v lesu, nekako tako si zamišljam ameriške hiše sredi jas, mislim, da mora v eni takih živeti pisec Franzen ali je vsaj v njegovih romanih, v katerih opisuje take domove. Vrt je zgodba zase, skrbno negovana divjina, tu ni tiste malomeščanske pedantnosti, ampak vse diha skupaj z nekimi dišavami, visoka trava pa se izmenjuje s šibovjem. Saša nas je povabila, da bi odkrili njen rojstni kraj, nedaleč stran, na Muljavi, je rojstna hiša Josipa Jurčiča. Obiskali smo to etnografsko vasico, v kateri so razstavljeni domača hiša, kašča, hlev, kozolec in čebelnjak. Vse pa je tako malo, kot da so tukaj pred stoletjem živeli Liliputanci. Krka vijuga okoli Sašinega doma in nas vodi do gozda, v katerem cvetijo ciklame, ob mraku se tu sprehajajo ježi, po polnoči pa gledamo nebo, posuto z zvezdami, razkošnejše od tistega na Silbi.
To nedeljo pa nas je prijateljica Diana Koloini, dramaturginja v isti predstavi Vsi ptice Wajdija Mouawade, povabila k sebi v Vipavski Križ. Mladen Dolar nas je pobral v Ljubljani in pri Diani smo bili v slabi uri. Obiščemo Ajdovščino in si prvič ogledamo galerijo Vena Pilona, pred katero je prečudovit Cankarjev kip. Moje šolsko in življenjsko gradivo se sreča z njegovimi nepričakovanimi deli, recimo portreti Picassa in Maxa Ernsta, pa tistimi iz zgodnejšega obdobja, slike z meščani Ajdovščine. Pilon je eden od tistih naših ljudi svetovnega slovesa, ki so živeli v različnih deželah, sistemih in iz njih prinašali stile iz velikega sveta. V njegovem primeru iz Pariza, ki ga je slikal in kasneje fotografiral. Tam se je družil z velikim Zoranom Mušičem, Krleža pa ga je izbral za direktorja slavne razstave Jugoslovanska srednjeveška umetnost, ki je pomenila velik prodor Titove nove kulturne diplomacije v svet. V galeriji je tudi začasna gostujoča razstava prekmurskih umetnikov na temo osamljenosti. Na zidu ob niši dela prijatelja Dušana Šarotarja, subtilni odtisi nemirnega duha, ki je ves v kretnji duše.
In kakšne so šele restavracije v okolici. V Vipavi, v bližini izvirov čiste reke Vipave, ki dere iz gorskih vencev, ponujajo postrvi. Odpravimo se na dolg sprehod pod Vipavskim Križem, ki je v veliki meri obnovljen in je postal pravo malo izletniško čudo, s prijetnim lokalom in trgovinico, v kateri med lokalnimi produkti ponujajo tudi sijajno vino zelen. Polja so obdelana, zdi se, da je zasajenih veliko novih mladih vinogradov in oljčnih nasadov. Ob stezah se ponujajo sadeži, zapoznele junijske fige, prva rdeča jabolka in modre slive. Ob somraku v oblaku na južni strani odsevajo luči Trsta. Pogovarjamo se na terasi, ki jo je zgradil Dianin oče, znan entuziast, ki je vzgojil generacije glasbenikov in je dal tej regiji poseben kulturni pečat. Pogovarjamo se o svojih domačih krajih, ki smo jih zamenjali za široki svet. Moj je Slovenj Gradec. Včasih se mi zdi tako daleč, kot da sem izgubil jaz njega, on pa mene. Ne vabijo me več, da bi tam igral svoje predstave, vse manj je tam ljudi, ki jih doživljam za svoje.
Zato pa odkrivam dom, za katerega vem, da je moj, ki je tu blizu, na dosegu roke, pa nisem imel časa, da bi ga obiskal prej, ker sem bil lačen sveta, hotel sem potovati in videti vsa čudesa, ki mi jih ni bilo nikoli dovolj. Korona nas je usmerila proti domu.
Staycation pomeni odkriti tajne zemljevide Krke in Vipave, popiti domače sveže belo vino, poskusiti češnjev štrudelj, se sprehajati po jasah in dihati poljsko cvetje. Pomeni še enkrat zaželeti si prebrati Jurčiča in videti v živo Pilonove slike. Koliko je samo takšnih krajev, malih vasi, ponosnih mest, ki nas vabijo, da jih obiščemo.
