Stara sem ... ne, mlada sem!
Vsako moje življenjsko obdobje ima svojo »himno«.
Ko sem bila še majčkena, so bile to skladbe iz priljubljenih risank, ko sem odraščala, so bile to skladbe, povezane z rockerskim uporništvom, s sceno dolgolascev in zakajenih dvoran, kjer sem spoznavala to glasbo ... Leta so prinesla tudi drugačne melodije, bolj umirjene, tople, jadranske in celo take, ki so všeč tistim, ki redno zahajajo v Opero ali na koncerte klasične glasbe.
Glasba je torej zame osnovnega pomena; celo te vrstice pišem s slušalkami na ušesih, poslušam pa eno svojih najljubših, pesem Rojen leta 72 skupine Res Nullius. Besedilo skladbe mi je še posebej blizu, saj sem tudi sama rojena leta 1972. Res Nullius na tako preprost, a tako zelo učinkovit način opišejo nas, rojene leta 1972: »Hočem videt', kar se videt' da ... Hočem pot do sonca za naju dva ... Zdrava, mlada greva naprej ... Ne bojim se več starih, to mi povej!«
Pa smo tam! Saj izračun ni bil težak, mar ne? Če sem rojena leta 1972, pomeni, da jih štejem kar 46, in ne počutim se več tako, kot sem se takrat, ko je bila ta skladba moja himna. Ne počutim se več mlado, ne vem, kam grem, zdi se mi celo, da sem že »prišla« ... Vsak dan znova dojemam, da sem odrasla in da so mladostniška leta krepko mimo. Nekateri se z leti ne obremenjujejo in prodajajo zgodbe o tem, da so leta zgolj številka. No, zame leta niso zgolj številka, čutim vsako leto, vsak mesec, vsak teden, vsak dan, minuto ... Čas neusmiljeno polzi iz rok in včasih se počutim še kako staro. Obremenjujem se s tem, zato resnično pazim nase, na svojo kožo, lase, na svoj videz. Marsikdo mi reče, da sem videti mlajša. Hja, kaj mi to pomaga, če pa vem, koliko sem stara! STARA! STARA! Ah.
Skratka, odpravim sem se na Aktualov koncert in nejevoljno iščem primerno opravo. Kaj, za vraga, naj si oblečem? Po duši sem še vedno 22-letna ljubiteljica koncertov in zabav, v resnici pa sem 46-letna mamica, ki se srečuje z vsakodnevnimi težavami in se mora obleči primerno, da ne bo videti popolnoma neresno. Izberem črno obleko in s prijateljico odkorakava na koncert. Krasen koncert, poln luči, ljudi, ki se neizmerno zabavajo, pozitivne energije, veselja! Vendar sem še vedno malce potrta ... Misel na leta, ki minevajo, mi res ne da miru. Potem pa na oder stopi ona – Neda Ukraden! Krasna 68-letna pevka v trenutku dvigne na noge celo dvorano in v zraku je kar naenkrat 24 tisoč rok! Vse se giblje z njo, vsi prepevajo njene skladbe, ona pa suvereno poje, pleše in nas zapeljuje. Lepa je, krasna je, mlada je! Ja! Mlada je, mlajša od mene, za vraga! To pa zaradi njene energije, volje do življenja, pozitivnega odnosa do vsega in seveda zaradi glasbe, ki je res nalezljiva. Zamislim se: zakaj sem se tako vdala v usodo, da sem stara? Nisem! Pa le imajo prav tisti, ki pravijo, da so leta zgolj številka!
