Srečno!

Ko sem bila otrok, je bilo najlepše, če sva bili z mamo pri starih starših v Prlekiji. Tudi v Ljubljani je bilo v redu, vendar le, če mama ni imela nočne v bolnišnici. Samo me je bilo ponoči strah. V mojih najstniških letih so bili časi hausbalov. Starci na vikendu, mularija pa doma. Bila so silvestrovanja, ki so se zavlekla v jutro. Doma je sledila tiha maša, bi danes temu rekli moji vnuki. Najprej nekaj krepkih, poklapano kesanje in potem dolgotrajen molk. V tem sva bili obe z mamo zelo dobri.

Potem so prišli otroci, zmagali smo, če so pospali, mi pa smo ga žurali do jutra. Danes silvestrovo običajno preživljava na Krvavcu. Včasih je bilo tam kot na fronti. V zrak je zletelo na tisoče raket. In evrov. Danes je prevladala okoljevarstvena, na srečo. Nočni sprehod ali turna na vrh smučišča, penina s sosedi in to je to. Povsem dovolj. Brez utrujenosti, prepolnega želodca in glavobola naslednji dan. Novo leto prihaja bolj po tihem, a pride ravno tako.

Kako zelo preprosto bi bilo od tu naprej pisati o vsem, kar mi je v minulem letu najedalo dušo. A sem se odločila, da se bom slabim mislim vsaj danes ognila. Pa ni vrag, da dobrega ne bi bilo niti za teh tisoč besed, kolikor jih je treba za to kolumno.

A negativizem in črnogledost imamo v genih. Tudi jaz. Rekla sem si, pisala bom o pozitivnih trendih, o rečeh, ki so življenje v tej naši državici obrnile na bolje, nas opogumile, pomirile. Pa vam povem, da ni enostavno. Za malenkosti, ki nam vsakemu posebej lepšajo življenje, ni težko, s trendi, ki kažejo v svetlo prihodnost, pa kar. Kje začeti?

Zdravstvo. Izjemno uspešnih, preko naših meja segajočih zgodb je precej. Recimo, prva obojestranska presaditev pljuč v Sloveniji ali nov nos na obrazu mlade pacientke. Obe operaciji sta pacientkama vrnili življenji. Pa vendar sem se ob tem, ko sem iskala nekaj, kar bi nam vsem skupaj obetalo več zdravja v prihodnosti, odločila – naj se sliši še tako čudno – za bolezen! Konkretno za ošpice. V začetku leta so k nam iz Srbije pricurljale novice o dveh smrtih zaradi ošpic. Nekaj manj hudih primerov je bilo tudi v Sloveniji. In v skladu z rekom, da je vse slabo za nekaj dobro, so v zdravstvenih domovih takoj zaznali povečano zanimanje za cepljenje. V nekaterih okoljih – domnevno v najbolj »razsvetljenih« – precepljenost proti ošpicam ni več zagotavljala kolektivne zaščite. Torej tudi ne zaščite tistih, ki se zaradi drugih bolezni ne smejo cepiti in so, v primeru okužbe, tudi najbolj ogroženi. Dokler se nas bolezen ogiba, se nam zdi, da je nikoli več ne bo, ko pride, nas večina vendarle vklopi zdravo pamet. Zelo upam, da bo delovalo na daljši rok, sicer bodo tudi nas doletele prepovedi. Saj veste, necepljenim bo prepovedan vstop v vrtce, šole, bolnišnice, službe … Vse to beli svet pozna. Sploh v teh zelo nepredvidljivih časih.

Šolstvo. Ko je dr. Kristijan Lešnik Musek, velik poznavalec našega šolstva, letos pred volitvami napisal odprto pismo o tem, na kaj vse bi v šolstvu morali biti pozorni tisti, ki bi radi oblast, je na prvo mesto postavil vprašanje, zakaj pri nas nihče ne mara šole. Ne učenci, ne starši in ne učitelji. Jaz dodajam, da je očitno odveč tudi uradnikom na ministrstvu, agencijah, zavodih, morda celo ministru? Če jim ne bi bila, bi menda ja kaj naredili. Je sploh kaj dobrega v tej naši šoli?

Ja, nekaj pa že mora biti, sicer se toliko mladih ne bi moglo izkazati v mednarodnih primerjavah, na mednarodnih tekmovanjih, na podiplomskih študijih! Če bi bilo vse zavoženo, bi bili zavoženi tudi oni, mar ne?

Moji vnuki so premajhni, da bi lahko po njih sklepala, pa sem se pozanimala. Imam zveze. Takole mi pravi moj insajderski vir, šola se spreminja, a kot se za mastodont spodobi, prepočasi. Pa vendar. Na čelu teh sprememb so mladi učitelji. Ti prihajajo z novim znanjem, zanosom, idejami. Tudi v šoli na mladih svet stoji. Današnji šoli velja v dobro šteti tudi tisti del ponudbe, ki kompenzira včasih zares neznosno natlačene in smrtno dolgočasne učne programe. To so izbirni predmeti. Otroci vpišejo tisto, kar jih res zanima, kar bi radi počeli v odraslosti. Morda tehnika, morda tehnologije IT, kuhanje, morda šport. Če veš, da te v šoli čaka nekaj, kar te veseli, je lažje preživeti tudi tisto, kar te ne. In tretje, morda celo najpomembnejše, starši so počasi začeli dojemati, da učitelji in šola nasploh niso zatiralci njihovih otrok. Da je sicer kdaj tam tudi zelo tečno, a če velja za vse, mora tudi za njihovega ali njihovo. Počasi, res počasi se vrača medsebojno zaupanje in celo spoznanje, da tistega, kar zavozijo doma, nihče ne more popraviti. Ne nazadnje to kažejo tudi odzivi najširše javnosti v primeru Merc, pa v primeru pišmeuhovskih dijakov, ki jih je učitelj pustil v Piranu, in javni posmeh staršem, ki so od šole eno leto zahtevali, da njihova hčerka postane predsednica razredne skupnosti. Noro! Vse to je še vedno realnost današnje šole. Ampak se spreminja. Bo. Ne jutri, morda pojutrišnjem.

Šport. O tem, kako dober košarkar je Luka Dončić, bodo pisali drugi. O tem, zakaj je meni sedel v srce, bom pa jaz. Kopico posnetkov tega, kar počne, je mogoče najti na spletu. In tako sem nekega dne naletela na nekakšno pevsko samopromocijo Dončića in njegovih klubskih kolegov. Vsak je zapel nekaj taktov treh pesmi. Luka je poleg dveh tujih odpel tudi nekaj verzov Domiceljeve Sive poti. Ni bilo za pet, O. K., a bilo je v SLOVENŠČINI!!! Pa ne le to. Dončič je za ameriške medije mirno izjavil, da bi v svojo čast raje kot Hallelujah poslušal kaj v slovenščini ali srbščini. Tudi v majici z napisom Slovenija ga je mogoče videti. Lepo. Aleksander Čeferin je, ko so ga vprašali, kaj meni o tem, da naši najboljši nogometaši nočejo nastopati za reprezentanco, rekel, da tudi Hrvatoma Modriću in Mandžukiću ne bi bilo treba, pa vedno prideta, ker igranje za domovino razumeta kot čast in priznanje. Priznam, tudi zato mi je toplo pri srcu, kadar mladenič, ki je iz Slovenije odšel pri 13 letih, belemu svetu, ki se mu o Sloveniji niti ne sanja, na svoj način sporoča, od kod prihaja. A sporoča tudi nam. Slovenija je majhna, a je naša in vredna spoštovanja. V resnici v njej živimo dobro, predvsem pa mirno in varno. Še malo več medsebojnega spoštovanja, pa bi imeli skorajda raj!

Srečno, predvsem pa mirno in zdravo leto 2019 vam želim.

Objavljeno v Zarji št. 1. 31. 12. 2018.