Šport (od)rešuje

Od vsega začetka, kolikor spomin seže globoko v preteklost, sem bil obseden z idejo, da je tekanje za žogo najvišji smisel življenja in da brez športa ne moremo preživeti. To je bila osebna vizija, ki se je, ob spremljanju nogometnih derbijev in drugih famoznih športnih spektaklov, močno zasidrala v moji zavesti. Tam je ostala vse do konca najstniških dni, ko je naposled zrelost potrkala na vrata in me prijazno posvarila, da morda od moje profesionalne kariere v košarki ne bo nič. Ne bi rekel, da je takrat nastopil čas streznitve ali soočanja z realnostjo, bolj sem v tistem trenutku prepoznal, da bi bilo dobro občutke vztrajnosti, odločnosti in požrtvovalnosti preusmeriti na druga področja. Racionalna poteza se je kmalu obrestovala in odprl se je širok diapazon spečih interesov, ki so se postopoma prebujali in dobivali pomen v različnih aspektih mojega življenja. Od novinarstva in diplome do knjige in potovanj ...

Skratka, šport me je poleg dobre telesne pripravljenosti in velikega števila prijateljev nagradil še z željo, da v sebi poženem miselni tok zmagovalnosti. Brez skrbi, nič patetičnega in z egom obloženega ne razvijam, zgolj želim opozoriti na dejstvo, da sem v majhnih lovorikah v študiju, službi in osebnem življenju prepoznaval moč športa. Ta je vsekakor neizmerna, saj nas vselej ob zmagah dviga in ob porazih uči. Veliko športov sem »poskušal«, tako ekipne kot individualne, in prav kmalu sem prišel do dognanja, da vsaka športna dejavnost ponuja edinstveno ekstazo zadovoljstva. In tu je še nekaj globljega, na kar ne smem pozabiti. Športati pomeni tudi doživljati katarzo. Človek jo še kako potrebuje v sodobnem času nenehnih stresnih etap. Pravzaprav je zato lahko šport naša terapija, ki nas vedno znova prečisti balasta in uči živeti, tudi ko nas življenje sili, da bi se zgolj prebijali skozi dneve.