Spider-Man je daleč od doma
Spider-Man je izvirna stvaritev vodij podjetja Marvel Comics, žal že pokojnega Stana Leeja in Jacka Kirbyja ter Marvelovega oblikovalca likov Steva Ditka.
Spider-Man se je prvič pojavil leta 1962 v zadnji izdaji propadajočega stripa Amazing Fantasy in postal taka uspešnica, da so ga preimenovali kar v Amazing Spider-Man. Znova se je pojavil marca 1963. Od takrat je zaslovel po vsem svetu in postal eden od najpriljubljenejših super junakov vseh časov. Filmsko upodobitev je doživel davnega leta 2002 (režija Sam Raimi, glasba Danny Elfman) in postal čez noč veliki hit. Ljubitelji pa zagotovo poznajo tudi starejšo mini TV-serijo Spider-Man (1977–1981).
Spomnimo, kako se je začelo: Peter Parker (takrat Tobey Maguire) je osirotel že v zgodnji mladosti. Živi v newyorškem Queensu z ljubljenima teto May (oskarjevska nominiranka Rosemary Harris) in stricem Benom (oskarjevec Cliff Robertson). Peter živi običajno študentsko življenje, dela kot fotograf za Daily Bugle, njegov mentor je založnik J. Jonah Jameson (J. K. Simmons), hrepeni po Mary Jane Watson (Kirsten Dunst) in se druži s prijateljem Harryjem Osbornom (James Franco). Na šolskem izletu, med katerim demonstrirajo poskuse na pajkih, Petra ugrizne genetsko spremenjeni pajek. Za tem je nastalo mnogo filmov, z veliko močjo pa pride tudi velika odgovornost.
Tokratno nadaljevanje te sage je Spider-Man: Daleč od doma. Režiser je Jon Watts, Peter Parker oziroma Spider-Man je Tom Holland. Pod masko je skoraj vseeno, kdo je. Za glasbo je poskrbel Michael Giacchino, za katerega pa ne moremo zapisati, da je bil dobra izbira. Prej klišejska in škoda, da se je izgubila Elfmanova glasbena misel. Zdaj sta na vrsti še nevarni Quentin Beck – Mysterio (Jake Gyllenhaal) in Parkerjevo potovanje v Evropo, torej daleč od doma.
Kot filmska posebnost deluje tudi Nick Fury (Samuel L. Jackson), kar pa žal ne postavlja filma med favorite, a je vreden ogleda zaradi pozitivnega sporočila. Škoda, da je poln predvidljivosti.
