»Spelji že!«

Nikoli ni prepozno ... To si ponavljam vsak božji dan, že zadnjih pet let. Vsakič si znova obljubim, da bom več naredila zase, za mojo družino in da ne bom zgubljala časa za nepotrebne ali celo škodljive stvari. Rada bi bila taka, kot je lik Alje, žene, gospodinje in mame, ki se v najboljših letih odloči končno postaviti sebe na prvo mesto in slediti svojim sanjam.

Vrhunsko jo je v komediji Nikoli ni prepozno upodobila prekrasna Mojca Fatur. Med drugim si intervju s to srčno igralko lahko preberete na strani 30. Skratka, Alja se je odločila, da bo nekaj spremenila, naredila korak naprej. Alja je torej zelo pogumna ženska, saj si nas večina res ne upa narediti nekih korenitih sprememb. Tudi jaz ne. Čeprav sem že dosegla tisti starostni prag, ko bi morala narediti rez in spremeniti življenje, si pač ne upam. Kot večina nas priseljencev iz Nove Gorice sem tudi jaz dobesedno odvisna od mojega rodnega kraja in sem velik lokalpatriot. Rada se vračam domov, k družini seveda in k otroškim in mladostniškim spominom.

In vsakič, ko se vrnem domov, vidim, da je življenje v prestolnici morda preveč frenetično, hitro, živčno. Že na cesti to opazim ... če nekdo ne spelje takoj prvo sekundo, ko je luč na semaforju postala zelena, se sliši oglušujoč zvok živčnih avtomobilskih hup – vse v en glas kričijo: »Speeeelji se!!! Mudi se nam!« No, ravno včeraj sem jaz to storila. Pred mano je stal bel avto s koprsko registracijo. Na semaforju se je luč spremenila iz rdeče v zeleno in avto ni speljal. Tam je stal ... in to cele tri sekunde, vse dokler ni Primorka v rdečem avtu (to sem jaz) pritisnila na hupo ... in točno v tistem trenutku sem se začela zavedati, da tudi jaz potrebujem spremembo.

Ne želim postati nevrotična in nestrpna, želim biti tista stara prijazna Karmen, ki ne izgublja živcev za malenkosti. To spoznanje me je pripeljalo do tega, da si res moram vzeti več časa zase, pa čeprav je dan postal tako kratek ... O tem, da čas teče veliko hitreje, kot je nekoč, bom v enem od naslednjih uvodnikov, saj me to povsem bega. Skratka, čas je, da tudi jaz, kot Mojčina Alja, pogledam sama vase in se odločim, kaj je pomembno in kaj ni ... Vsak od nas bi to moral storiti. Po tem pregledu notranjega stanja bodo gotovo prišle spremembe, saj pogovor s samim seboj lahko prinese marsikaj ...

Dragi bralci in drage bralke, želim vam prekrasen začetek spomladi!