South Park
Zadnje čase mi v večernih urah delajo družbo štirje navihani fantje – Eric Cartman, Kyle Broflowski, Stan Marsh in Kenny McCormick. Čeprav sem jih spoznala že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so se zdaj spet vrnili v moje življenje. Takrat so mi bili le zabavni, sedaj so mi še več ... zdi se mi kot neki vzporedni svet, ki humorno predstavlja krutosti in nesmisle tega našega realnega, pravega, v katerem živimo mi vsi.
Skratka, zadnjič sem gledala del, v katerem so vsi odvisni od računalniške igre World of Warcraft. Epizoda je bila prvič predvajana že leta 2006. Brez težav bi jo prezrcalila v leto 2019. Vsi glavni junaki živijo v svetu igrice, ki je bila takrat tako zelo popularna. Po cele dneve posedajo pred računalniki, pijejo sladke pijače, grizljajo preslan čips. V nekaj dneh se vsi zredijo, dobijo neestetske mozolje, popolnoma zanemarijo svet okoli sebe. Cartman tako 'pade noter', da še do stranišča ne more in pokliče uslužno mamico, ki mu prinese kahlico zato, da lahko nemoteno igra.
Hm, zelo podobno današnjemu svetu – današnji odvisnosti od iger ... No, bolje rečeno ene igre – Fortnite, ki je obsedla svet. Tudi sama se žal srečujem s podobnimi prizori. Res je, da sinčku Nikolasu ne bom prinesla kahlice, da bi nemoteno igral tudi, ko je čas za malo ali veliko potrebo, po drugi strani pa je tudi res, da so najstniki vse bolj podobni likom iz South Parka ... In jaz podobna staršem, ki že v nanizanki ne vedo prav dobro, kako bi lahko otrokom pomagali.
Sicer pa – ali res igrice tako zelo škodujejo naši mladini, ali res internet tako zelo slabo vpliva na nove generacije? Absolutno ne! Mislim, da je pač vsak odgovoren zase in vsak starš bi moral znati postaviti mejo in obenem znati iz spleta in tudi igric povleči najboljše možno za svojega naslednika.
Spomnim se, ko sem pred nekaj leti poslušala brata in njegovo ženo, ki sta se konstantno pritoževala nad tem, da njun sin veliko preveč časa preživi za računalnikom, da kam za vraga ga bo to pripeljalo. No, zdaj, nekaj let za tem, lahko s ponosom povem, da je moj nečak Mihael Špacapan postal doktor mikrobiologije, in to čeprav je kar nekaj ur preživel v virtualnem svetu iger. Torej, ne gre kriviti le iger, spleta ali celo televizije, da je z otroki ali najstniki nekaj narobe. Razloge je treba iskati drugje. Mogoče tudi v nas samih, ki smo se zaradi preobremenjenosti in frenetičnega boja za preživetje odtujili od tistih, ki nas najbolj potrebujejo.
Ogled spodnjega videa ne priporočam tistim z občutljivim želodcem! :)
