Sončna razglednica iz Mojacarja
Letos vam še nisem »težil« z zame še vedno magičnim Mojacarjem, najbolj sončnim krajem v najbolj sončni evropski državi, v katerem sem spet, kot že veliko let, preživel večji del avgusta, da bi napolnil baterije.
Včasih se, ko gledam Špance in Španke (veliko raje!), sprašujem, ali se sploh zavedajo, kako zelo rad jih je moral nekdo imeti, da jim je podaril vse to sonce, to vroče, dolgo poletje in vse te prelepe plaže na vzhodu in jugu Španije.
Vzdolž Mojacar Playe, ki je v preteklih šestdesetih letih zrasla ob obali, pod stoletja starim Mojacar Pueblom, ki se važi na enem od najvišjih hribov nad obalo, pa vzhodno in zahodno od Mojacarja, je kar sedemnajst kilometrov peščenih plaž. Samo tu in tam jih prekinjajo skriti skalnati mali zalivi. Zelo sem se navezal na Španijo in Špance, ki resnično znajo uživati življenjske radosti. Pri eni od njih, odlični hrani, ki je še vedno poceni (posebno v primerjavi z londonskimi cenami), očitno »debelo« pretiravajo. O tem pričajo številni veliki trebuhi moških in žensk, mladih in ne tako mladih, ki jih je iz leta v leto več. Toliko večji so, ker je večina Špancev in Špank bolj nizke postave. Večina njihovih pogovorov se vrti okrog hrane. Posebno na počitnicah. Pozno popoldne na plaži me pogosto nasmejejo njihovi zelo natančni in slikoviti pogovori o tem, kaj vse bodo … večerjali. Ne gre samo za hrano, temveč za druženje. Posebej družinsko. Koncept družine je v Španiji veliko trdnejši kot v večini drugih držav. Zelo radi se družijo in zelo veliko se družijo. Družinska kosila in večerje so bogati, dolgi in živahni. Zlasti na počitnicah, na katere pogosto skupaj prihajajo po tri, pa tudi štiri generacije skupaj. V Španiji ni tako zelo nenavadno, da po tri, štiri generacije živijo pod isto streho. In nesebično delijo vse.
Še vedno ostajam oboževalec velike španske posebnosti. Tapas so zakon. Tapa je seveda majhna porcija hrane. Ni boljšega kot družinsko ali s prijatelji oditi na kosilo ali večerjo in naročiti veliko tapas in jih deliti, kot to zelo radi počnejo Španci. V večini lokalov ti, če naročiš pijačo, še vedno prinesejo tudi brezplačno tapo. Ob malem pivu eno, ob velikem dve. Ker sem ravno pri pijači. Tako kot Jezus Kristus se tudi Španci zavedajo pomena vina, ki ga pridelajo zelo veliko. Na svoja vina so upravičeno zelo ponosni in ga brez občutka krivde pijejo zelo veliko. Omenjanje na primer strogih britanskih priporočil o varnem dnevnem in tedenskem uživanju »enot« alkohola jih spravi v smeh. Na zdravniških letnih pregledih te ne vprašajo, koliko enot alkohola popiješ na teden, temveč: »Popijete več kot liter vina ali piva na dan?« Kljub temu je pričakovana življenjska doba v Španiji najvišja v EU: 83 let. 85,7 za ženske in 80,1 za moške. Na drugem mestu so Italijani z 82,7 in na tretjem Francozi z 82,4. Povprečje v EU je 80,6. Na vrhu so tri države, v katerih na jedilnih mizah kraljuje zdrava, tako imenovana sredozemska dieta, in v katerih ni greh piti vina že pri … kosilu. Španci so poleg tega zelo sproščeni ljudje, ki se veliko družijo, veliko smejejo in veliko pogovarjajo. Zelo veliko pogovarjajo, če sem zelo natančen. Če bi bil siten in bi skušal na vsak način najti nekaj, kar me pri Špancih tu in tam moti, je to ravno … »pogovarjanje«. Dvomim, da še kdo tako veliko govori kot oni. Morda Italijani. O vsaki stvari se lahko pogovarjajo in pogovarjajo. Zelo podrobno. Zelo hitro. Zelo glasno. Zelo strastno. Kot bi šlo za tekmovanje. Celo o tem, kakšna je voda v bazenu, pogovor lahko traja pet ali več minut. Vsak dan. A taki so … in takih sem se navadil. In jih bom spet dolgih enajst mesecev, do naslednjega avgusta, zelo pogrešal. Poleg sončnega dne za sončnim dnem, okusnih mesenih paradižnikov, sveže ujetih rib …
Zakaj vse lepe reči vse prehitro minejo? Tudi počitnice, ki v mojem primeru res niso klasične, ko daš vseh pet od sebe, saj sem vmes skoraj toliko delal kot v Londonu, kar sploh ni problem, ko te dan za dnem zbudijo sončni žarki.
