Šola ni šala
ALJA KAPUN
Minevajo zadnji dnevi počitnic in spet bo 1. september. Šola ni šala, rečejo. Seveda ni. A žal je postala vse drugo kot šola. Učitelji so obremenjeni z dosežki, ki jih morajo podajati ravnateljem, ti pa seveda naprej, vse do ministrstva za šolstvo. Dokazovanje učiteljevih točk je za večino učiteljišča postala prioriteta in ugled šole za ravnatelje kot krona za kralja, samo da se sveti. Kljub temu da si šole na videz prizadevajo, da bi bile prijazne otrokom in staršem, pa jim to ne uspeva.
Velja poudariti, da se na šolah delajo socialne razlike, kar se je v zadnjem letu in pol samo še poglobilo. Učitelji so prek Zooma kukali v naše bivanjske prostore in komentirali vse, kar jim je tisti moment padlo na pamet. In čudili so se, ko so v kotičku kadra videli starša, ki skače napol nag naokrog, saj je ravno prišel izpod tuša in se mu mudi, ker mora po opravkih. Šola na daljavo je bila velika medvedja usluga, v prvi vrsti za otroke in potem za starše. Poglobila je socialne razlike, zato se še bolj strinjam z idejo šolskih uniform, ki je za učence predpisano oblačilo v osnovnih in srednjih šolah v številnih državah sveta.
Japonska kot primer ene izmed držav dokazuje, da ni čisto nič narobe, če otroci v šolah nosijo uniforme. Prav tako bi uvedla obvezna gospodinjska opravila. Otrok ne more imeti odnosa do dela, če mu ga ne privzgojimo. Na Japonskem je gospodinjsko delo cenjeno, opravljanje gospodinjskih del je pomemben del vzgoje, tako v družinah kot v šolah, kar doprinese k celotnemu odnosu do družbe in okolja. Klopce v parkih so čiste, smeti v koših za smeti in ogorki tam, kjer morajo biti.
Absolutno je starš tisti, ki vzgaja svojega otroka, a tudi šola je deležna tega, sploh če pomislimo, koliko časa dandanes otroci preživijo v šoli. V šoli se žal naučijo več neumnosti kot znanja, zato mi je popolnoma jasno, zakaj vedno več staršev izpisuje svoje otroke iz šole in jih šola doma. Da ne govorim o seznamih potrebščin, ki jih potrebujejo za šolo, kjer je vljudno priporočeno kaj potrebujejo, vključno z omenjenimi in dotičnimi znamkami izdelkov.
Ne nasedam več tem marketinškim potezam, sploh ne pri treh šolarjih. Zato sem letos kupila material, ki je bistveno cenejši od priporočenega, a kljub temu še vedno efektiven v svoji kvaliteti. Šola bi naj iskala znanje in ne delala razlik. Paradoksno, saj že komplicira pri seznamu šolskih potrebščin. Ob vsem tem človek pomisli, v kakšen nesmisel smo padli.
Malo učiteljev je, ki ne komplicirajo tam, kjer ni treba, ampak ukrepajo pravi čas in ne pišejo celih spisov staršem, pač pa pokličejo in jasno povedo, kje je težava. Pod lupo lahko iščeš takšne učitelje. Toliko odvečnih besed, kot jih slišim v šoli, jih malo kje. Ne veselim se ničesar, kar je povezano s šolo, saj je toliko nakladanja, da me mine. Učitelji so postali pravi družinski psihologi, saj so prepričani, da poznajo tako učenca kot njegove starše in potem kvasijo takšne neumnosti, da ne veš, ali bi se jokal ali smejal. Menijo, da se lahko vtikajo v družinsko dinamiko in da imajo dovoljenje, da vedo vse o družinah. Ob tem, ko poudarjajo, kako pomembna je širina, so sami zagledani v svojo ozko pot, ki ne vidi ne levo ne desno. Vse, kar je izven njihovega okvirja, odpade in se smatra za problematično. Znanje se ne išče več.
Zato se ne veselim novega šolskega leta, predstavlja mi stres in soočenja z učitelji, za katere si upam trditi, da to v večini niso več. Šola je šala, a na žalost neslana.
IG profil: @kapunalja
