GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Kolumna
Smo takšni, kakršni smo

Smo takšni, kakršni smo

Robert Waltl, 26.11.2020 09:06:05

Robert Waltl

Delite na:

Prebral sem svoje zadnje kolumne in vse jih nekako zaznamuje melanholija in jesen. Pa potem covid, ki kar traja in vnaša nemir. Samo sonce nam v zadnjih dneh prinaša veliko upanje. Danes spet novice o skorajšnjem lansiranju cepiva. Mi, ki nismo ničesar vedeli o tem, pa se sprašujemo, ali je 70-odstotna učinkovitost dovolj, da nas naredi spet »normalne«, kakor se zdaj to imenuje. Ko se je šele začelo govoriti o odkritju, se mi zdi, da se je govorilo o 95-odstotni učinkovitosti? 


In ko zdaj to statistiko prenesem na svoj mali kolektiv, ali bo nekdo med nami končal v teh 30 ali 5 odstotkih?


Sanje o novem v naslednjem, »normalnem« letu se vse bolj razblinjajo, jaz pa moram sestaviti program za Mini teater. Idej mi ne manjka. Dobro, najprej moramo na neki način narediti še naš veseli december. Otroci ne smejo ostati brez svojega praznika, pa naj bo ta v mali obliki, online, ampak našli bomo načine, da jih razveselimo. Kakšno novo leto pa bi bilo brez voščila dedka Mraza?
Nekoč smo program gledališča pripravljali z veliko mero gotovosti, če smo ga kdaj zaradi kakšnega razloga potem morali menjati, smo morali imeti za svoje financerje zelo čvrste argumente.

Zdaj pa je težko oceniti, kaj je pametno predlagati. Domači komad, umetniški izziv, eksperiment, dramo, ki temelji na zgodbi? In kaj z igralci? Včasih sem imel popolnoma proste roke pri izbiri, zdaj pa moram predvsem pomagati kolegom z neodvisne scene, svobodnjakom. Igralci, zaposleni v javnih zavodih, bodo težko spojili svoje obveznosti v matičnih hišah z našimi negotovimi programi, ki so ves čas v nevarnosti, da se spremenijo.


Zaprt za zidovi Mini teatra se petkrat na dan sprehodim s svojo Umbro, večino časa pa prebijem pribit na stol. Konstantno iščem izhod za naš teater, potem pa po netu iščem, kaj se kaj igra po Evropi. V tej izredni situaciji, ki jo je povzročil virus covid-19, vsa evropska gledališča poskušajo delovati v taki meri, kot je to mogoče. Francija ni zapirala svojih gledališč, ampak tudi oni delajo v oteženih pogojih, prelagajo velike predstave z veliko ljudmi in jih prikazujejo online. Sezona se je začela konec septembra, ampak številne premiere so predvidene šele za konec novembra ali še kasneje.

Predstave se prikazujejo v dvoranah, ki so zasedene po epidemioloških priporočilih, tako da niso prodani vsi sedeži, glede na to, da je tudi v Franciji policijska ura med 21.00 in 6.00, pa se predstave začenjajo že ob 18.00 ali 18.30. Največja in najstarejša Comédie-Française prikazuje tragedijo Jeana Racinea Bajazet v režiji njihovega direktorja Erica Rufa. Pisec in režiser Christophe Honoré ima predstavo po Proustovem ciklusu romana V iskanju izgubljenega časa. Sama matična zgradba Comédie-Française je začasno zaprta, tako da igrajo po manjših dvoranah v Parizu. V nacionalnem teatru Colline so v septembru in oktobru igrali predstavo Moji bratje mojega prijatelja Pascala Ramberta, v režiji drugega prijatelja Arthura Nauzyciela. Tako Pascal kot tudi Arthur sta že režirala v Mini teatru. Pascalovo Zapiranje ljubezni s Pijo Zemljič in Markom Mandićem je naš veliki hit že vrsto sezon, v letu 2021 pa bo Ivica Buljan v Mini teatru režiral njegovo novo delo Arhitektura. Nauzyciel je pri nas režiral Grenke solze Petre von Kant. Moji bratje govorijo o štirih bratih, ki prihajajo na pogreb svojega očeta. Pričaka jih služkinja. V hiši na robu gozda spremljamo srečanje bratov, ki izprašujejo svoje medsebojne odnose. V drugih francoskih mestih gledališča prav tako delajo, izvajajo se manjše predstave z do šest igralci na sceni, plesni projekti in koncerti. V nacionalnem gledališču v Strasbourgu, katerega direktor je moj prijatelj Stanislas Nordey, premierno izvajajo Racinov Mitridat.

V Veliki Britaniji National Theatre iz Londona svoje predstave prikazuje online, ponovno pa se je odprl 21. oktobra. Ob tem obstaja cel program, ki so ga poimenovali NT-live,v katerem lahko v kinodvoranah gledajo predstave nacionalnega gledališča (Vojni konjFleabagCyrano de BergeracFrankensteinVsi moji sinoviSen letne nočiLehman trilogijaKralj LearPogled z mostaKoriolan).

In tako surfam po straneh velikih gledališč, spremljam, kaj delajo moji prijatelji. Odkrivam serije. Zdaj sem se zaljubil v We are who we are. Režiral je Luca Guadagnino, čigar film Call me by Your Name je bil velika stvar. Serija govori o ameriških tinejdžerjih, ki postajajo polnoletni in eksperimentirajo s svojo seksualnostjo in spolnimi identitetami v vojni bazi v Italiji, kjer živijo s svojimi starši, ki so nižji ali višji oficirji. Dva glavna lika sta Fraser (Jack Dylan Grazer) in Caitlin (Jordan Kristine Seamón).

Njuna seksualna prebujanja, posebej Caitlinino bežanje od ženskih družbenih norm, so fascinantna. Fraserjeva mama je komandantka garnizona in živi tu s svojo soprogo. On je newyorški mestni fant ambivalentne seksualnosti, ki najbolj prihaja do izraza v sporu z militarističnim ambientom. Serija se začenja v letu 2016, ko Donald Trump vodi svojo kampanjo za Belo hišo. Caitlinin oče Richard je temnopolti tradicionalist, ki si naroči famozno trumpovsko kapo MAGA. Serija mi je polepšala nekaj zadnjih dni, ker je politična, spominja nas na histerijo okoli zadnjih ameriških volitev in tudi zaradi negotovosti glede teh novih.

Vsi liki so na neki način konfuzni, ampak lepi, saj nas spominjajo na naš domači kaos. Tukaj je tudi nekaj tiste starinske ameriške melodrame, ljubezenski odnosi pa so na prvi pogled nestandardni. Tinejdžer se zaljubi v maminega tajnika, mama v sinovo prijateljico, njena soproga v prijateljičino mamo. Garnizon je prostor, kjer se vse dogaja, na neki način izolirano od ostalega sveta. Včasih ameriški tinejdžerji odidejo v italijanske vasi, vidimo čudovito naravo, tipične kafiče. Glasba je tako dobra, da je vsakič ne le užitek gledati epizodo, ampak tudi slišati mlade bende, za katere še nikoli nisem slišal, pa do dobrih starih Princeovih pesmi. Vprašali se boste, kaj me kot igralca v zrelih letih privlači pri tej seriji. Donedavno sem tako intenzivno delal svoje delo, da nisem utegnil spremljati nič izven tega. Slišal sem za generacijo milenijcev, ki si jo je izmislil Facebook, ampak evo, že je tukaj nova, generacija Z. Glede na to, da so imeli že v svoji najbolj rani mladosti dostop do interneta, so mladi, rojeni med letoma 1995 in 2009, svojevrstni pionirji v poznavanju in uporabi moderne tehnologije in družbenih medijev. Šteje se jih za bodočnost globalne ekonomije in so ciljana skupina velikih trgovskih verig. Zato mi je všeč, ko se na koncu serije ta dva mlada tehnološka frika resnično poljubita in eden drugemu oprostita vse male laži.