Škornji na mizi
Na odboru za obrambo je razkačena ministrica za obrambo precej trdo položila na mizo par čevljev, takšnih, ki jih nosijo vojaki pozimi. Najprej me je prešinilo, da niso ravno praktične barve – svetla peščena se vendar umaže. In je takšne čevlje zelo težko čistiti, še posebej če jih morajo po predpisih vojaki nositi kar osem let. Res je sicer, da imajo še poletne in svečane čevlje, a vseeno – roki za zamenjavo so hudičevo dolgi. Najbrž so tudi zaradi tega nekateri šli na Poček v poletni obutvi, ker so jim s škornjev predčasno odpadli podplati, čevlji, ki jih je razkazovala ministrica, pa še niso pripotovali do njihovih enot.
Spomnim se prizora iz filma, ko so se partizani srečali z Nemci, da bi zamenjali nekaj ujetnikov. Partizanski pogajalci so po vsej enoti iskali (in slačili in sezuvali) vojake s primernimi suknjiči, hlačami in škornji, potem pa vse to skrbno zlikali in zloščili, da so naredili na sovražnika vtis dobro oskrbovane in urejene vojske. Kot poročajo poznavalci, je tudi v slovenski vojski, odkar so ji pred leti temeljito znižali proračun, tako – vojaki, ki gredo na misije, pač morajo biti opremljeni, kot se šika, zato zanje poskrbijo, za tiste, ki ostanejo doma, pa precej manj. Pa se je še nekaterim zgodilo, da so jim v Aziji odpadli podplati in so jih morali obdariti vojaki iz drugih držav.
Kako se sploh lahko zgodi, da gredo nekateri vojaki v razcapanih uniformah in preluknjanih čevljih na vajo, ki se celo ocenjuje? Jih nihče ne postroji in pregleda, ali je vse v redu? Fantje, ki so nekoč služili JLA, se najbrž križajo – iz vojašnice niso smeli niti v mesto na sladoled, če niso bili vsi gumbi na mestu, uniforma zapeta do vratu, kapa na glavi pod pravim kotom in čevlji so se morali tako svetiti, da so lahko po potrebi služili za ogledalo. Če ni bilo vse tako kot treba, so jih dežurni na izhodu nagnali nazaj.
Posebna zgodba so bile orožne vaje, ko so morali vojaki in rezervni oficirji vsake toliko časa obnoviti znanje. Začelo se je že pri informacijskem sistemu, ki ni deloval, tako da je vojaška policija iskala po domovih dezerterje, ki so bili žal že pokojni. Pa tudi uniforme in čevlji žal niso bili v dobri kondiciji, saj so nekateri v njih podirali drevje in zidali hiše, stric mi je pripovedoval, da so bili škornji pri mnogih prepojeni z malto in katranom. Slovenci vojske očitno nismo nikoli dojemali preveč resno, niti takrat, ko smo si zaželeli, da bi bila vojska poklicna in ne naborniška. Kaj je hotela ministrica povedati s škornji na mizi? Da so in da jih lahko vsak dobi, če jih potrebuje, in da je vse drugo politično natolcevanje pred volitvami. Navsezadnje smo pred nekimi drugimi volitvami sprejeli odločitev za profesionalno vojsko, pred predzadnjimi volitvami smo razpolovili obrambni proračun (dajmo raje lačnim kulturnikom in bolnim otrokom). Zakaj bi bilo zdaj drugače?
Mimogrede, na bolhi.com lahko kupite vojaške čevlje, menda so odlični za gozdarjenje, gradnjo in pohode. Cena – 70 evrov.
