Si, kar si

Ne morem spati. Ptice so začele peti in zelo zgodaj zjutraj je. Zavita sem v kovter, kot palačinka sedim na stolu za svojo delovno mizo, kjer po navadi pišem. Hladen zrak mi hladi gol hrbet. Promet še spi, samo Hoferjev kamion se je odpeljal proti Štepancu, bog ve kam. Zrak je svež, deževalo je. Lahko bi spala, pa ne morem.

Včeraj sem imela ustvarjalnico za otroke. Na poti proti delovnem mestu sva se s sinom ustavila še v drogeriji dm. Ko sem izstopila iz trgovine in dala Sergeju ledeni čaj ter čokoladico, sem videla prizor, ki je dandanes tako pogost. Mamica se fotografira z otrokom in oseba, ki drži telefon v rokah govori: »No, daj, nasmehni se, daj no, da bo slika lepa, daj no, še malo, no, daj. Reci: sir. Špagetiiiii!«

Podoben prizor sem pozneje doživela na delavnici, ko je teta hotela fotografirati svojo nečakinjo. Spet je bil zahtevek po lepem nasmešku, da bo vse lepo in prav na fotografiji.

Bizarno. Letos na morju sem razmišljala ravno o tem, kolikokrat se nastavljamo telefonu, potem pa vse skupaj nič od razvitih fotografij. Da ne omenjam, da izgubimo moment, ki smo ga sploh želeli ujeti v objektiv. Tudi sama sem se ujela v to zanko, zato sem se odločila, da naredim čim manj fotografij in potem dam fotografije razvit. Najlepših momentov nisem nikoli spravljala v objektiv, uživala sem v njih in jih zapečatila vase. Ti spomini so večni.

V moji glavi je slikica, ki se pojavi in me popelje kot vonj in okus v Iskanju izgubljenega časa francoskega pisatelja Marcela Prousta. Dan kot danes me popelje v vonj jeseni in tega vonja ne maram. Vsekakor so jeseni in zime zame bolj mračne. Sem poletje, bi lahko rekla. Čeprav vročine ne prenašam dobro, noseča ali ne, obožujem poletje. Toplo vreme, kratke hlače in kratki rokavi, kopanje, dolgi večeri, zgodnja svetla jutra, ob katerih se poskušam pomiriti, uskladiti in potem startati nov dan. Skuham si kavico, nato malo berem, pišem, rišem ali pa samo gledam skozi okno. V tem stanovanju nimamo balkona, zato se moram zadovoljiti s pogledom skozi odpro okno. Med vikendom promet ne nabija tako hrupno in neustavljivo.

Dan se je že naredil, promet se gosti, ptičje petje se izgublja v prebujanju sobotnega jutra. Tu pa tam vidim pešca. Spanje ni moja vrlina. Zadnjih deset let zelo slabo spim. Pravzaprav nikoli nisem kaj dobro in veliko spala. Sem dokaj nemirna, misli mi hitro uidejo v glavo in tam se začne razvijati cela delegacija idej, zmot, potreb, problemov, dvomov, rešitev in vsega, kar nam roji po glavi. V srednji šoli sem imela obdobje, ki je terjalo kar nekaj mesecev nespečnosti. Nisem in nisem mogla zaspati. Spala sem v povprečju po dve uri na noč. Bilo je zelo mučno in naporno. Moreče. Še sama ne vem, kako sem se izvlekla iz tega.

Spomnim se, da smo se s cimrama v dijaškem domu vsak večer pogovarjale, da bi le lažje zaspala, a ni šlo. Obe sta omagali pred mano, in ko sem končno sama zaprla oči, je zazvonila budilka in čas je bil za v šolo. Zdaj sem se naučila, da malo nadoknadim čez dan ali pa samo mirujem, samo sem in varčujem z energijo. Ko so otroci v parku, sedim na klopci, ko greva z otrokom k zdravniku, počivam v čakalnici, na setu, ko se snema film, sedim in čakam, da pridem na vrsto. Ne trošim energije, ker je nimam neskončno, čeprav se nikoli zares ne ustavim. Ne prenesem izjave, kot so: bodi mirna, zadihaj in ustavi se. Verjetno se bom samo enkrat in nikoli več. Človek ne more iz svoje kože, pa če se še tako trudi. Si, kar si. In pika.

IG profil: @kapunalja