Seks, stereotipi in moda

Iz njih so se rodile detektivke, ki so rade zgodbe ovijale v tančico skrivnosti, da smo bili vse do zadnjega prikovani pred male zaslone, ko se je naposled razkrilo, kdo je morilec. Če je zgodba resnična, je še toliko bolj privlačna. Če se je odvila v Amerika, pa je za gledalce sploh magnet, saj po vsej verjetnosti vsebuje dovolj kontroverznosti, da si je prislužila televizijski scenarij in obravnavo v več delih oziroma epizodah. Zgodba modnega oblikovalca Giannija Versaceja je že ena takih. Ima vse: seks, droge, denar, slavo, namesto rock 'n' rolla pa pač modno industrijo, ki je nemalokarat še bolj »rock 'n' roll« od sveta glasbe. FX-ova Ameriška zločinska zgodba je pred kratkim končala drugo sezono TV-serije, ki so jo podnaslovili Umor Giannija Versaceja. Nadaljevanka je dvignila nemalo prahu, še posebej zaradi tega, ker je družina pokojnega umetnika želela predvajanje preprečiti, saj naj njegovo življenje ne bi bilo prikazano v resnični luči oziroma naj bi škodilo njegovemu dobremu imenu, ugledu pokojnika. Kostumi in scenografija so sicer izjemni, igra in liki pa so pogosto prikazani resnično senzacionalistično, pretirano dramatično, karikirano. Stereotipizirana sta tudi Versacejevo spolno življenje in gejevska scena, zato gledalec dobi občutek, da so se ustvarjalci serije bolj ukvarjali z morebitno gledanostjo in šok dejavnikom kot iskrenimi nameni, da bi prikazali resnico za tragičnim koncem enega največjih modnih oblikovalcev 20. stoletja. Škoda. Gradiva je bilo namreč več kot dovolj.