Razumete? Jaz ne!

Čudežno izvoljeni novinci še vedno upajo, lisjaki, v vsakršnem pomenu te besede, pa vedo, da morajo samo čakati. Na pravi trenutek. Tako v naravi in politiki ravnajo pravi in najuspešnejši plenilci. In si izborijo najboljši plen.

Kaj pa mi državljani? No, približno polovica nas ima srečo in smo odšli na dopust. Kar je zelo v redu. Prvič zato, ker si dopust lahko privoščimo, drugič pa zato, ker tako za največje bedarije, ki nam jih ob dejavni pomoči politikov pripravijo naši vrli uradniki, izvemo vsaj z zamikom. Saj prav dosti to ne pomaga, a bolečina je vsaj malo manjša. Če ne zaradi drugega zato, ker si novice izmenjamo v družbi kje ob morju in ob kozarcu vina. Pomaga, vam povem. Blaži tudi najhujše dvome in stiske.

Recimo. Ustavno sodišče je razveljavilo del zakona o vračanju pred letom 2011 nezakonito pridobljenega premoženja. Odločitev je nekatere močno razveselila. Zelo dvomim, da kurje tatove ali pa tiste, ki so v trgovini izmaknili čokoladico. Bolj bo res, da one, ki jih iščejo po Kajmanskih in drugih otokih. Ker zdaj očitno marsikaj ni več kaznivo, bodo lahko mnogi od onih, ki so jih z imeni, priimki in rabotami v svojih medijih obelodanili raziskovalni novinarji, tožili. Medij ali pa kar davkoplačevalce! Razumete? No, ustavno sodišče že ve! Ustavno sodišče vedno ve! O Ustavnem sodišču in ustavnih sodnikih se ne dvomi! Ni spodobno. V pravni državi že ne …

In Slovenija je pravna država. Tako zelo je pravna in tako zelo je spoštljiva do vsega, kar si izmislijo v naši novi skupni evropski prestolnici, da po novem starši, ki so dolžni svoje otroke preživljati do konca njihovega rednega šolanja, brez njihovega privoljenja ne bodo smeli pogledati v redovalnice svojih polnoletnih otrok. Hudič je res, ker otroci, formalnopravno postanejo polnoletni že pri osemnajstih, pa četudi si niti jajc ne znajo sami ocvreti. Kaj šele, da bi znali pospraviti svoje garderobne omare. Jim pa priznam, da znajo uporabljati vse digitalne novotarije, ki jih bruhne ta svet. In na vseh teh nosilcih informacij piše, da imajo od rojstva naprej predvsem pravice. In kot rečeno, je ena od njih tudi ta, da svojim roditeljem niso dolžni povedati, kaj in kje kaj počnejo. Niti tega, ali sploh hodijo v šolo ali pa čas koristno zabijajo kje drugje, ne. Zdaj čakam, da bodo oni modrijani tam v Bruslju sprejeli še zakon, da tega, kaj so se polnoletni odgovorni državljani EU v šoli naučili, ne bodo smeli izvedeti niti učitelji. Razumete? Seveda ne? Ampak jasno, ne razumete, ker vas je povozil čas. Tako kot je mene. Varovanje osebnih podatkov je resna reč. Dobro, nekateri z njihovo preprodajo prav super služijo – Facebook na primer –, se potem opravičijo, plačajo kak milijonček kazni in … najdejo način, da potem zaslužijo še več. Ampak kaj naj naredijo starši, katerih otroci imajo po novem samo pravice?

No, resnici na ljubo jaz, ki sem iz prejšnjih časov, vem, da moja sinova s še tako resno, strogo in butasto direktivo modrega Bruslja ne bi zvozila. Starši smo imeli – in še imajo – celo vrsto učinkovitih mehanizmov za discipliniranje prepametne mularije. Saj veste, kako to gre. Mulc si nekaj strahotno, grozno, nujno želi. Recimo novo digitalno igračko, ker jo – domnevno – nujno potrebuje v šoli. V tisti isti, o kateri starši ne smejo nič vedeti. In jo ima ta prijatelj, ona soseda, skratka vsi, samo on še ne … Konec tedna bi on s prijatelji rad šel na morje v mobilno hiško … strašno ugodno, samo 100 evrov na glavo … Pozimi pa na Krvavec, smučarska karta je samo 30 evrov pa še nekaj s pijačo in jedačo, 50 bo dovolj ... In tako dalje in tako naprej. Ne vem, kako je pri vas, a pri nas bi si jaz vpogled v elektronsko redovalnico hitro izborila. Nedemokratično. Mulc bi podpisal. Dokler je v moji postelji in na moji košti, je to tako. Pika.

A v resnici je to le ena od vedno bolj degeneriranih podob današnjega sveta. Morda res moja generacija nekaterih dimenzij tako imenovanega opolnomočenja mladih, samozavestnih bodočih genialcev ne razume. A tako kot nekdaj tudi danes pravic brez dolžnosti ne more biti. Seveda je res, da se svet hitreje vrti, da danes ne meni ne mojim vnukom za kos kruha ni treba trepetati. A to še ne pomeni, da nekaterih stvari preprosto ni treba.

Dopustujem v kampu. Tu je vse na ogled. Oprava, oprema in odnosi. Samo sediš, gledaš in poslušaš. Kar nekaj babic s svojimi vnuki nas tu dopustuje. In vse vidiš. Ene babice samo pogledajo, pa mali odkoraka tja, kamor ga napotijo, ko je hrana na mizi, jo pojedo, ko brez dovoljenja privlečejo sladoled, ga morajo takoj vrniti v zamrzovalno skrinjo. Drugim nam včasih uspe, drugič si moramo za prepričevanje vzeti čas. Če ne, vsaj pri meni, obvelja tista, da zato, »ker sem jaz tako rekla«. Dolgo sem potrebovala, da sem ugotovila, da praviloma tega ukaza otrokom sploh ni treba razlagati. Preprosto tako je. Po mojem mora biti med otroki in odraslimi zelo jasna hierarhija. Tudi psihologi, ki so dolga leta trobili o prijateljstvu med starši in otroki in o enakopravnosti med obojimi, so, upam, že dojeli, da življenje ni hec.

A je še tretja kategorija staršev, dedkov in babic. Ti bijejo boj brez upa zmage. Ne prošnje ne grožnje ne delujejo. Ker vse skupaj spremlja glasno vpitje in tuljenje bodočega samozavestnega in s pravicami ovenčanega ter s predpisi in zakoni zaščitenega državljana, imamo vsi v bližnji okolici zagotovljeno predstavo. Samo stavnice še nismo odprli. Bo popustila že po prvem dejanju, bo sledilo drugo, morda tretje? A popustila bo, ker je mali trmast kot sam zlodej. Praviloma zmaga, pa četudi poskuša babica, tudi zaradi publike, svoj poraz omiliti za razlago o tem, da je mali tak zato, ker pač pogreša starše, ki si dopusta zaradi zaposlenosti niti privoščiti ne morejo.

Seveda mi, ki smo »publika«, pametujemo in komentiramo. Bi ga morala brez večerje poslati v posteljo, bi mu morala prilepiti eno na zadnjo plat, se sploh ne bi smela pogajati …??? A za druge je lahko biti pameten. Ponekod so pravice res precenjene, spet drugje ne ščitijo niti glave na ramenih. Tak je danes ta naš svet.

Včeraj je nekdo pri komentiranju vseh teh reči omenil rimski imperij. Tudi ta je začel razpadati, ko so popustile vse vrednote, patriciji so uživali in veseljačili, neuka raja oziroma plebejci pa niso več mogli zadovoljevati vseh njihovih nerazumnih idej in želja …