Priseljeniška pravljica

Morda ste, morda pa še niste slišali podrobnosti resnične pravljice o zelo znani družini potomcev priseljencev, ki so se ji uresničile tako imenovane ameriške sanje.

Začela se je z Nemcem Frederichom, ki se je priselil v Ameriko leta 1885, star komaj šestnajst let. Imel je en sam kovček, pa nobenega denarja. Iz New Yorka se je podal na Zahod, kjer je že dobra tri desetletja vladala zlata mrzlica: iskanje in izkopavanje zlata. Kdor je našel zlato rudo, je bila njegova. Frederich ni kopal. Njegovo zlato so postali vsi tisti ponoreli iskalci zlata, ki so si želeli obogateti ali samo boljše živeti. Friederich je poskrbel za vse to, kar potrebuje moški, ki ves dan koplje, da bi našel zlato: posteljo, hrano in pijačo ter seks. Z drugimi besedami: ustvaril je verigo hotelov – bordelov, in zagotovila mu je dovolj denarja, da se je vrnil v New York in ustanovil manjšo nepremičninsko agencijo. Do leta 1918 mu je prinesla manjše premoženje: okoli pol milijona dolarjev v današnjem denarju. Star komaj 49 let je Frederich umrl za epidemijo španske gripe. Njegov posel sta podedovala žena in dvanajstletni sin Fred. V naslednjih tridesetih letih je Fred, ki je moral zelo hitro odrasti, iz majhnega očetovega posla ustvaril zelo uspešno družinsko podjetje. Zelo spretno je izkoristil vladne projekte, ki naj bi dvignili Ameriko iz tako imenovane velike depresije (prve globalne ekonomske krize) in poskrbeli za domove vojnih veteranov.

Fred, sin nemškega priseljenca, se je poročil z lepo, odločno in življenjskega uspeha željno hčerjo škotskih priseljencev Mary Anne, katere družina se je leta 1930 preselila v Ameriko s škotskega otoka Lewis. Srečala sta se na plesu, ko je Mary Anne še delala kot služkinja. Rodilo se jima je pet otrok. Ko je Fred umrl, so vsi pričakovali, da bo vodenje zdaj že nepremičninskega družinskega imperija prevzel prvorojenec Freddy, vendar ga je to vse premalo zanimalo.

Krmilo je prevzel sin Donald, ki se je v tedanji nadkapitalistični svet rodil leta 1946. Donald je kasneje trdil, da je bil Freddy vse preveč prijazen človek (očitno povsem drugačen, kot je on) in da so ljudje to zlorabljali. Freddy je zelo nesrečno končal – kot alkoholik –, a ker gre za resnično priseljeniško pravljico … se ta nadaljuje, ko se je naš Donald leta 1977 prvič poročil: s češko ločenko in priseljenko, ambiciozno Ivano, ki se je šest let prej poročila z avstrijskim prodajalcem nepremičnin samo zato, da bi lahko zapustila takrat zelo komunistično Češkoslovaško (zakona menda nikoli nista užila: z drugimi besedami – nikoli nista seksala). Ivana se je z avstrijskim potnim listom preselila v Kanado in tam delala kot manekenka ter živela in se ljubila z lokalnim lastnikom smučarskega butika, dokler se kolikor toliko ni naučila angleščine.

Leta 1976 je v New Yorku promovirala poletne olimpijske igre v Montrealu in … srečala Donalda, ki se ni mogel upreti njenemu priseljeniškemu naglasu in njeni lepoti (takrat je bila res lepa, zdaj je, zaradi plastičnih operacij, pošastna, čeprav najbrž misli, da je lepa). Leto pozneje sta bila mož in žena. Rodili so se jima trije otroci: Donald mlajši, Ivanka in Eric. Leta 1992 sta se ločila. Za krajši čas se je Donald poročil z nepriseljenko (seveda so vsi Američani z izjemo Indijancev priseljenci) Marlo. Leta 2005 se je spet poročil s priseljenko: prelepo, veliko mlajšo slovensko manekenko Melanijo, ki je bila takrat že Melania. Melania je dobila stalno bivališče v ZDA leta 2001, ameriška državljanka je postala leta 2006, leto po poroki z Donaldom. Ta je leta 2016 postal predsednik ZDA. Malenia je prva ameriška prva dama – priseljenka, ki se ni rodila kot ameriška državljanka. To je pika na i tej priseljeniški pravljici, ki se je začela z nemškim priseljencem Frederichom.

Zakaj sem vam povedal to priseljeniško pravljico? Zato, ker ne razumem, zakaj ta Donald tako sovraži priseljence, da je, dokler ni v dogajanje posegla Melania, zagovarjal celo ločevanje otrok priseljencev od staršev priseljencev? Jaz poznam svoj odgovor, a ga bom raje obdržal zase, ker je prehud. Ne sovraži seveda samo priseljencev, ampak to so že druge zgodbe, ki niso pravljice.

Zakaj bi kdor koli sovražil priseljence samo zato, ker so priseljenci? Sam sem bil vse življenje slovenski priseljenec (v Srbiji, na Hrvaškem in zdaj že dolgo v Britaniji). Vsi smo priseljenci. Ali potomci priseljencev. Ljudje so se od nekdaj selili in priseljevali. Zakaj? Da bi bolje in lepše živeli. Sovražiti priseljence je enako idiotsko-kretensko-butalsko početje, kot je sovražiti tujce ali pripadnike netvoje rase ali netvojega spola ali netvoje spolne usmerjenosti.