Prijateljstvo nas varuje pred korono ali kako dobro je imeti prijatelja Marka Požlepa

Kako pogosto imamo igralci o predstavah drugačno mnenje od občinstva. Ali pravzaprav, bolj natančno, kako velika je včasih razlika med vloženo ljubeznijo, delom in vajami ter tistim, kar se nam potem vrne nazaj kot število ponovitev. Nekatere predstave, čudovite, pomembne, ogromne po emocijah, ki jih izzivajo, preprosto izginejo predčasno.

Eden od razlogov, zakaj sem ustvaril svoj Mini teater, je, da jih ohranjam pri življenju.

Tako ena od njih, Macbeth po Shakespearju, igra že enajst let. Sicer ne tako pogosto, ampak občinstvo jo lahko vidi vsako leto. Z njo smo osvojili Borštnikovo nagrado, gostovali smo v New Yorku, Havani, Beogradu, Zagrebu, Lizboni. Na drugi strani te medalje pa je predstava Tiest. Igrali smo jo redko, le nekajkrat.

Zdaj bi vam lahko tako zelo na kratko povedal, da se je stari bard William Shakespeare veliko naučil od svojega rimskega kolega Seneke, ki je napisal Tiesta. In Seneka se je svoje obrti naučil od starih Grkov. Bil je v pravem smislu postavtor, kot danes veliko tega imenujemo »post«. Postmoderno, postdramsko, postpandemično. Grki so gledališče izumili kot dopolnitev demokratičnim standardom. V komedijah in tragedijah so uživali polnoletni moški z volilno pravico. Z današnje perspektive torej zelo ekskluzivno občinstvo. Ni bilo žensk, sužnjev ali otrok, kar pomeni, da ni bilo večine mestnega prebivalstva. Komadi so poučni, mlade moške in celo izkušene državljane učijo, kako se obnašati v ekstremnih situacijah. Takih, ki jih na srečo večina od nas nikoli ne doživi, vojne, lakote, velike naravne nesreče, družinsko maščevanje.

Po tem, ko so si torej izbrani ogledali te glasbeno-plesne predstave ter poslušali stihe, ki vzbujajo najplemenitejša čustva, so se prepuščali satirskim igram, kjer so se lahko po mili volji nasmejali politikom, vojaškim voditeljem, pohlepnim veljakom, zapravljivcem.

Rim, ja, Rim, pa je bil nekaj povsem drugega. Moja in starejša generacija smo si vsi ogledali Fellinijev film Satirikon. Fellini kot Fellini, film je poln mladih golih moških in žensk s čudovitimi oblinami, ampak tisto, kar je fantastično, je pa način, na kakšen nam on razkriva rimsko gledališče. Tu ni več vzvišenosti, ni več bogaboječnosti. Seveda tudi nad nebom Italije v tistem oddaljenem času, malo preden so jo osvojili kristjani, še vedno sedijo bogovi, ki jim na čelu sedi Jupiter. Ampak rimski igralci so razvratni, so moške kurtizane, ki jih zasipajo z darili, denarjem in slavo in za katere se tepejo. Skoraj tako kot v romanih Alexandra Dumasa, očeta in sina. Ivica Buljan si je zaželel, da bi po Shakespearju v Mini teatru delali Seneko. Iz šole se ga spominjamo kot filozofa, avtorja mnogih učenih citatov. Njegova predelava grške tragedije je zelo kruta, o tem, kakšni so bili grški izvirniki, lahko samo ugibamo, saj so se izgubili. Skratka, Atrej je bratu Tiestu s prevaro ukradel kraljestvo, tako kot je Tiest njemu ukradel njegovo ženo. V nekem trenutku se Tiest odloči za spravo in pride k bratu skupaj s sinovoma. Samo, da vas spomnim, oče Tiesta in Atreja je obupani Tantal, ki je izzival bogove, ki so ga zato poslali v visoke kamnite gore, ga križali, pustili lačnega in žejnega, ob njegovem nosu pa so se pri tem zibali najbolj okusni koščki sočnega sadja. Ne bom razkril več, ker je triler super, kot da gre za najokrutnejši korejski film. Naj povem le, da je Tantala igrala Milena Zupančič, sinova Atreja in Tiesta pa Marko Mandić in jaz.

Ta moj dolgi uvod pa me pripelje do zgodbe o prijateljstvu. Na tej predstavi sem spoznal Marka Požlepa, našega slavnega in samozatajenega umetnika. O umetniku Marku bi lahko dolgo pisal, očaran nad strastjo, s katero ustvarja svoja dela. Recimo o projektu z ladjo, s katero je iz Francije odplul na Škotsko, jo razrezal in iz njenih belih hrastovih desk naredil dva soda, v katera je nalil enajst let star viski, da je še dozorel, in ga potem dal v steklenice, ki jih je prodal, da je lahko plačal stroške projekta. Ali pa, ko je z ladjo obplul Manhattan. Mark je zelo povezan z vodo in tudi živi s svojo ženo Lucijo na veliki ladji v Gentu. Ima tudi svoje posebne starinske tetovaže in glas večnega dečka.

Najprej smo predstavo Tiest pripravljali v Zadru, sredi vročega poletja. Živeli smo v študentskem domu, ki se čez poletje spremeni v nekakšen hostel, hm, nato pa smo se preselili na čudovito Silbo, otok mornarjev in kapitanov. Danes je to poletno ljubljansko-zagrebško letovišče, kjer lahko srečate vse, Romana Uranjeka, Gorana Lisico Foxa, Lucijo Šerbedžijo, »Hawlince«, Matjaža Pikala, Davorja Hercega, Barbaro Zemljič, vse. In tam sredi otoka Silbe je naš Marko našel čudežno vrtačo, naravni amfiteater, skrit sredi redkega gozda. V tej mali vrtači neki Norvežan, ki je obseden s Sredozemljem, redi osle. In tam smo prvič, popoldan pred nočjo, postavili Tiesta. Mark je z lastnimi rokami izkopal globoko luknjo v dalmatinskem krasu in vanjo zasadil jambor s svojo zastavo. Naokoli po vrtači je prižgal ognje in pripravil peko, v kateri se je pekla sladka kozlovina za Tiestovo pojedino. To meso sem sam v predstavi požrešno jedel kot nesrečni oče, ki ne ve, da so to njegovi sinovi, ki so bili pravkar usmrčeni. Mark je kozlovino naročil v vasi v zaledju Zadra, od koder jo je na otok pripeljala šefinja silbskega festivala Nataša Kadin. Vse, prav vse je bilo čudovito, »site-specific« predstava, kot jo imenujejo strokovnjaki, in zame zagotovo najlepše naravno gledališče na prostem, ki ga je Mark še obogatil z lesom, kamnom, mesom, rigajočimi plemenitimi živalmi. Naslednja izvedba je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Zadru. Ko pa smo potem predstavo preselili v Ljubljano in poskušali upodobiti ta svet na Križevniški ulici, je bilo vse prav tako čudovito. Zunaj, na ulici, smo začeli predstavo kot obred potujočih igralcev, histrionov. Mark je drevo, ki ga je prinesel z otoka, previdno posadil na naš oder, dodal travo, pesek, kamne, zemljo. Ampak čarovnije iz zadrske cerkve sv. Nikolaja in s Silbe nismo mogli ponoviti. Kasneje je Mark pri nas ustvarjal še predstave Natanovi otroci in Kozmopolis ter mojo mono predstavo Naj bo konec lep. Zdaj pa je zadnjih nekaj tednov spet z mano v Mini teatru, kjer pripravljamo prav posebno Trnuljčico za otroke. Postala sva še tesneje povezana. Mark je skoraj vsak dan kuhal in oblikoval čarobne ideje za igranje malih lutk na odru, ki ga je sam tudi zgradil.

Prijateljstvo nas varuje pred korono, še posebej, če je nesebično in plemenito, kot je Markovo.