Prekrasni življenjski romani Davida Grossmana

Prejšnjič sem pisal o strahu pred nastopom. Intenzivno ga občutimo igralci, toda potem ko so prebrali mojo kolumno, so se mi javili številni prijatelji in rekli, da to ni samo igralska posebnost.

Mnoge ljudi ulovi trema, znojijo se, tresejo, zvoni jim v ušesih, če morajo govoriti pred večjim številom ljudi ali če imajo razgovor za delo. Tremo pred nastopom imajo celo, verjeli ali ne, stand-up komiki.

Takoj sem se spomnil na roman Pride konj v bar izraelskega pisatelja Davida Grossmana, ki ga bomo kmalu kot predstavo postavili na oder v Mini teatru. Publiko, ki ne pozna stila in romanov tega avtorja, lahko naslov zavede. Tako se namreč ponavadi začnejo slabi in neuspeli vici.

Grossman svoj roman namerno piše kot napol uspelo stand-up komedijo. Prizorišče postavlja v izraelsko mesto Natanija. Dvorana se počasi polni, tu so vsi profili publike, od mladih rokerjev do starih parov in zrelih žensk, vsi pa pričakujejo zvezdo večera – stand-up komika Dovala Grinštajna.

»Smotan človek, nizke rasti in z očali na nosu,« nespretno začne svoj nastop. Nanj sem se spomnil pri tremi. Čeprav je relativno uspešen v svojem poslu, ga ulovi prava frka, ko se v baru nihče ne smeji. Zbija slabe in neumestne šale na račun publike, ta mu odgovarja z žvižganjem, ponekod pa reagirajo tudi s smehom in odobravanjem. Nastop spremlja upokojeni sodnik Avišai Lazar, ki se je odzval na Dovalovo vabilo. Na prvi mah mu ni jasno, zakaj ga je komik povabil, saj se nista videla več desetletij. Najprej posumi, da gre za javni obračun zaradi dogodka iz vojaškega tabora, ko sta bila še srednješolca. Z besedami enega in mislimi drugega se odkriva njuna skupna zgodba iz daljne preteklosti.

Tako spoznamo, da sta bila v otroštvu oba neprilagojena fanta, učenca, ki sta se srečala na inštrukcijah iz matematike in zaradi okoliščin postala nekakšna prijatelja. Potem sta se v nekem trenutku za vedno razšla, ne da bi se dobro zavedala, kako se je to pravzaprav zgodilo.

Stand-up nastop bo komiku omogočil, da pove največjo travmo svojega življenja. Tako izvemo vse o življenju njegovega izgubljenega prijatelja, ki ni prišel z navdušenjem na ta nastop, saj ima polno težav v lastnem življenju. Nepravično so ga predčasno upokojili, pa tudi smrt žene, ki jo je imel zelo rad in s katero ni mogel imeti otrok, ga je zelo prizadela. Tako je pristal na povabilo davnega prijatelja, da pride pogledat njegovo noro komedijo, a ga med izvedbo muči strah in trema, da ne bi slednji povedal kaj neprimernega.

Deli romana so urnebesno smešni, nekateri drugi so pretresljivi, saj vodi zgodba tudi v dneve druge svetovne vojne, v trpljenje in grozote holokavsta, ki ga je ta prinesel ne le žrtvam, ampak tudi generacijam, ki so prišle za tistimi, ki jim je taborišča uspelo preživeti. S svojo globoko humanostjo je to roman, ki opozarja in alarmira, zaradi vseh, ki so še vedno izpostavljeni trpljenju v Izraelu in okolici, pa tudi mnogo širše.

Grossman je zame eden najljubših pisateljev sploh. Rad imam njegovo natančnost pri opisih, njegove teme se me dotikajo, ob tem pa ima tisti judovski smisel za humor, kot ga poznamo iz filmov Woodyja Allena. Spomnil sem se primera iz intervjuja, ko je govoril, kako besede lahko ustvarijo posebna stanja, v katerih kasneje živimo. Rekel je, da do konca sedemdesetih let Izraelci niso bili frustrirani. Ne da so bili zelo srečen narod, ravno nasprotno, niso bili zelo srečni, ležerni, sproščeni ljudje, ampak enostavno niso imeli besede za frustracijo. Bili so jezni, vztrajni, trmasti, godrnjavi, razočarani, veliko tega, ampak ne pa tudi frustrirani. Potem pa je nekdo »uvozil« frustracijo iz ZDA in začeli so uporabljati to besedo, ki niti ni veliko pomenila. Potem pa so na Akademiji organizirali tri sestanke za nove besede, si izmislili besedo tiskul (frustracija) in samo tako, kot za šalo, so vsi postali frustrirani. Naenkrat so se vsi začeli počutiti, kot da jim nekaj manjka, kot da manjka neki mineral ali sestavina, kot da so nekje v sebi blokirani. 

Ja, to je tipični Grossman, ki tako sijajno pojasnjuje življenje, z zelo preprostimi primeri daje velike lekcije. Odkar sem v Ljubljani ustanovil Judovski kulturni center kot majhno, povsem majhno organizacijo, ki bi morala v Ljubljani imeti prostor, v katerem se čuva ne le spomin na holokavst, kar je bila moja primarna ideja, hotel sem namreč predvsem, da se tu rodi prostor, v katerem bodo gostovali judovski umetniki z vsega sveta in kjer bo naša publika lahko spoznavala tudi dobre pisatelje. Priskrbel sem si Grossmanov novi roman Kad je Nina znala v hrvaškem prevodu, o Evi Panić Nahir.

Priporočam vam, da na internetu najdete dokumentarec, ki ga je o tej neverjetni ženski posnel genialni Danilo Kiš. Judinja, rojena v Čakovcu, Medžimurju, se je poročila z oficirjem Jugoslovanske vojske, med drugo svetovno vojno pa so ji pobili celotno družino, medtem ko se je ona skrivala po različnih koncih države. Po osvoboditvi, v obračunavanjih med komunisti, so najprej zaprli njenega moža, ki se je v zaporu ubil, njo pa so obsodili in poslali na Goli otok, kjer je preživljala peklenske muke. Po osvoboditvi je odšla v Izrael, kjer je živela do smrti. Grossman je preko Kiša prišel do Eve in jaz zdaj z nestrpnostjo začenjam brati.