#Pravica

Na kuhinjski mizi poleg sveže pečenih piškotov počiva tanka knjižica, ki je zadnji teden moja dobra sogovornica. To je #Pravica Srečka Kosovela, meni najljubšega slovenskega pesnika, ki je umrl pri rosnih 22 letih. Genij. Njegove besede so tako aktualne, da režejo v srce današnjega časa. Slovenski časopisi in revije so z nekaj izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Ali pa: Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša. Njegov duh je neverjetno živ. V dnevih, ki drvijo mimo, človek pomisli, kaj je najraje počel. Veliko stvari se je ustavilo, se podredilo novim avtoritarnim pravilom. Zamisli o ustvarjanju se ustavijo na listu papirja, misel ne gre naprej. Moja misel hoče le pravico, da se končno ustavi ta nesmisel deroče lokomotive, ki napoveduje apokalipso. December je tu. Prazniki in vse, kar naj bi bilo lepo, toplo in povezano z družino. Pozabim na velike stvari, na ustvarjalne ideje, ki me preplavijo, in pomislim na male, srečne trenutke dneva, ki me radostijo in peljejo naprej. Zdi se, da je v teh časih nuja živeti vsak dan, saj sivi oblaki prežijo nad nami kot sokol nad svojim plenom. Ljudje smo siti testiranj, natolcevanj o cepljenju, laži in arogantnih politikov. Radi bi živeli in znova zaživeli. In radi bi delali. Radi bi živeli svoje življenje, otroštvo, mladost, starost. Ljudje po svetu se prebujajo. Upirajo se oblastem, policajem in nesmislom ukrepov, ki dušijo posameznika in ga omejujejo v osnovnih človekovih pravicah. Ali obstaja svetla luč tega časa? Pravijo, da se moramo na to navaditi. Seveda, navaditi na virus, ki bo ostal vedno med nami, a ne na ujeto življenje. Življenje pod masko, brez nasmehov, ki močno okrne komunikacijo in kot nagobčnik človeka dehumanizira. Življenje pogojeno z nesmisli, ki človeka morijo do kosti. Človek je socialno bitje, potrebuje družbo in stike. Človek ni narejen, da je zaprt. Če ga zapreš v kletko, začne noreti in postane (samo)destrukriven, depresiven in anksiozen. Vse to in še več. Ja, tudi nevaren za družbo. Človek je narejen, da sodeluje in prispeva. Človek je narejen, da dela, da se premika in je aktiven. Delujemo pa lahko samo, če izpolnjujemo pogoje oblasti. Dve leti smo že v slični situaciji, nič se ni spremenilo. Škodljivi ukrepi naj bi bili sorazmerni z učinki. Nobeni ukrepi niso pomagali. Ko vlada želi narod pokoriti, mu prek medijev nabija slabo vest o žrtvah virusa in krepi strah in nezaupanje med ljudmi. Nestrpnost narašča. Ko se narod pokori in sprejme ukrepe, potem se piše o stabilnejšem stanju. Preden so uvedli samotestitranje v šoli, so dnevno nabijali o žrtvah in alarmantnem stanju, po sprejetem ukrepu samotestiranja v šoli se je stanje stabiliziralo. Dnevno pregledam novice, ne zaradi njihove kakovosti, temveč zaradi takšnih in drugačnih neumnosti, ki nam žal krojijo življenja. Ne želim si mirnih praznikov, želim si, da se ljudje zbudijo in vidijo, da smo ujeti. Kot marionete na odru globalizma. Besede Kosovela naj vam zvonijo v glavah: Berite. Pazno in premišljeno. Iščite duše.