4_Isaac in Patricija_fb Odkrito.si

Isaac Palma ima strto srce

ante mahkota Svet24.si

Umrl je vrhunski slovenski alpinist, mož Marjane ...

Roka, negativna energija Petisvet.si

Če bi vedeli, kaj se skriva za hudobijo

Ivan Mikec Svet24.si

Ivan je gorečo blazino porinil ženi Ani v naročje

prometna, noč, splošna Svet24.si

V razbitinah je umrla udeleženka priljubljenega ...

gaja_decembra_matic_gabriel_01 Najstnica.si

Mlada slovenska pevka spet navdušila

Indira Ekić in Matic Kolenc Njena.si

Indira pokazala neverjetno spremembo

Kolumna
Postvolilni sindrom

Postvolilni sindrom

Anton Komat, Zarja, 04.12.2018 13:37:42

Lokalne volitve in volilni cirkus so za nami in ne vem, kdo je sedaj bolj utrujen, srenja političnih praktikantov ali ljudstvo, ki je bilo deležno predvolilnega pranja možganov. Po pranju se seveda vklopi centrifuga, ki s hitrimi vrtljaji bobna ožame prebujena pričakovanja ljudstva in ga ponovno trešči v nespremenjeno kruto realnost. Polovica volilnih upravičencev se namreč ni udeležila volitev, so pa svoje glasove strumno oddali verniki ideologij. Posledice volilne abstinence so porazne, večina kandidatov, ki bi lahko bili nosilci nujnih sprememb, je zato obtičala pod desetimi odstotki glasov.

Delite na:

Na vseh koncih in krajih so s plakatov v nas zrli s fotošopom polepšani nasmejani obrazi, vmes je bilo nekaj resnih in celo takih s sanjavim izrazom vizionarja. Širok nasmeh naj bi volivce prepričal, da je kandidat samozavesten, da zlahka obvlada vse probleme. Tisti z resnimi obrazi sporočajo, da mislijo hudo resno in da bodo odgovorno izvajali voljo ljudstva. Za vizionarje pa je značilno, da le oni premorejo jasen pogled v lepšo prihodnost, v katero zrejo kot šlogarica v kristalno kroglo. Obraze kandidatov na plakatih so krasili predvolilni slogani. Njihova doneča gesla bi lahko strnil v en sam stavek, všečno so zvenela, povedala pa ničesar. Le redkokdo je premogel nekaj programu podobnega, sicer pa, zakaj bi pisali programe, ki jih nihče ne bere. Nekdo pač mora vladati, in zakaj ne bi bil to jaz, torej volite mene! Tu sem zaradi vas, žrtvoval se bom za vas, da bi skupaj v temeljih spremenili dosedanjo zavoženo občinsko politiko. Le mojo številko na volilnem lističu obkrožite, pa boste doživeli čudežne spremembe.

Katastrofa demokracije

Ker mi plakatna ikonografija ni nič povedala, sem se udeležil naključnega predvolilnega zbora kandidatov za župana in občinski svet. Želel sem doživeti, kako si kandidati predstavljajo čudežne spremembe, ki naj bi jih prinesli. Ljudstvo je napolnilo dvorano, na odru pa so se za številnimi mizami, okrašenimi s cvetjem, razvrstili predstavniki političnih strank. Potem se je začel predvolilni resničnostni šov. Opozicija je po običaju napadala pozicijo in pri tem uporabljala že tolikokrat prežvečene besede, kot so: občina že dolgo stagnira in propada, nobenega razvoja in vlaganj, nobenih sprememb, nič novih delovnih mest. Pozicija se je seveda branila, vendar oboji niso predstavili niti enega uresničljivega programa in niti ene oprijemljive rešitve. Prva ura razprave je potekala okrog komunalnega prispevka, ki naj bi bil previsok. Šlo je za nekaj evrov razlike brez kakršnega koli predloga, razen zahtevka po reviziji poslovanja komunalnega podjetja. Sledilo je pregovarjaje o popolnoma nepomembnih temah in po dveh urah zapravljenega časa je dobilo možnost spraševanja ljudstvo. Dva občana sta postavila običajni vprašanji, vredni reševanja na ravni občinske birokracije, ko pa je tretji malce dregnil v neko dražljivo temo, je voditeljica preprosto prekinila predvolilni zbor. Ljudje so ogorčeni zapuščali dvorano. O podobnem katastrofalnem stanju lokalne demokracije tudi v drugih občinah so mi povedali številni znanci. Vse nam pove podatek, da je v Sloveniji zmanjkalo asfalta, kar je dokaz, do kod seže občinska politika. Nova predimenzionirana krožišča ob uničenju rodovitnih njiv!

Zmagovalec pobere vse

Prigodo ob lokalnih volitvah sem opisal v času, ko smo priče razpada globalizacije, ki se odraža v nenehnih krizah ekonomskega sistema. Vendar krize ne zadevajo le ekonomskega sistema, ampak predvsem ekosistem planeta. Temeljno nasprotje sveta je nasprotje med ekologijo in ekonomijo, med biosfero planeta in tehnosfero človeka. Problem je v svoji srži tako eksistenčen kot moralen, in zato je potrebna temeljita prenova družbe, ki jo obvladuje sveta krava neoliberalne ekonomije in njen neskončni pašnik »svobodnega trga«. Prišli smo do točke mirovanja, ko je »objektivno« res vse mogoče, »subjektivno« pa se nič ne spremeni. Če družbena zavest ždi zmanipulirana v slepi ulici, tudi ljudje pademo v psihološko slepo ulico in se kot ribe zaletavamo v steklene stene akvarija, izza katerih pa obstaja še neki drugi svet. Vemo, da je steklene stene akvarija sveta zvarila ameriška neoliberalna ideologija »demokracije in svobodnega trga« in da so se Orwellove svinje preoblekle v sive obleke bankirjev, si nadele kovinska očala finančnih mešetarjev in si zavezale kravate morilcev držav. Vemo tudi, da svet ni unovčljiv zgolj pri bančnem okencu, vendar večina še vedno išče rešitev pri bankirjih in v potrošništvu, dveh pogubah sodobnega sveta.

Klasična ekonomija zadovoljevanja človekovih potreb je mutirala v monstrum ekonomije maksimiranja dobička in s tem povezane posvečenosti pohlepu in sebičnosti. Kolaps takega sistema je evolucijsko neizogiben. V naravi tega ni, če se pojavi, pride do izumiranja. Po biozofskem načelu, po katerem deluje ekosistem, plenilci ne iztrebijo plena, saj bi ob tem sami izumrli. Volkovi nikoli ne požrejo vseh srn, ampak le naravni prirastek. Dolgoročno je sistem volkovi/srne stabilen, obstoje nihanja, ki pa se po homeostatskih mehanizmih ekosistema uravnovešajo, tako da sistem volkovi/srne evolucijsko deluje kot enovit organizem. Tako je to v naravi, vendar nas ravno zagovorniki neoliberalne ideologije, ki se opijajo in drogirajo z dogmo neodarvinizma, prepričujejo, da tudi za človeško družbo velja načelo, da uspejo le najmočnejši. Milijarderji in milijonarji so zmagovalci boja za obstanek v človeški družbi, torej vsi neuspešni poraženci nimamo pravice protestirati, saj smo posledica najvišjega zakona narave. Zmagovalec pobere vse, kakšna perverzna zloraba znanosti, ki je mutirala v dogmo. Resnica je popolno nasprotje temu, narava deluje na optimalizaciji mreže življenja, človeška družba pa na maksimalizaciji pozicije manjšine na račun večine.

Bojkotiranje prihodnosti

Najslabše pri tistih, ki hočejo z vsemi silami obdržati obstoječi globalni red, je to, da nas hočejo zadržati na mestu, torej da se nič ne spremeni. Ker pa je čas nepovratna črta in se je popolnoma nemogoče vrniti z danes na včeraj, nas ti, ki se nas trudijo zadržati v sedanjost, ki je že preteklost, nezavedno pehajo naravnost v prihodnost. Problem pa je, da se te nasilno urejene in prisilno mirne množice, ki se rodijo, jedo, delajo, spijo, se razmnožujejo in umrejo, sploh ne ukvarjajo z jutri. Brezbrižne so potopljene v svoje vsakdanje tegobe preživetja in potrošništva. Tegobe večine so strašljive in sprožajo tesnobo, potrošništvo pa je bedna uteha prevaranih in ponižanih, vendar se o tem ne pogovarjamo. Nasprotno, kadar kdo poskuša osamljen načeti ta ali oni problem, postaviti to ali ono vprašanje, to pripišejo koristoljubju, lovljenju medijske pozornosti ali celo prodajanju strahu. Če kdo razkrije zlorabo, razgalja krivico, šiba prevare, se služinčad in zapeljanci sprašujejo: »Kaj ima za bregom, kdo neki ga plačuje?« Groza! To se lahko dogaja le v svetu laži, hinavščine in sprenevedanja, v katerem živimo. Najklavrnejša od vseh strahopetnosti je trditev, da se nič ne doseže, ker bodo lagali, kradli in počeli neumnosti še naprej. Iz tega lahko povzamemo, da tisti, ki bojkotirajo volitve, strahopetno bojkotirajo tudi svojo prihodnost, ne da bi se tega zavedali.

Odraz take drže je tudi grozljivo nizka udeležba na lokalnih volitvah in majhno število glasov za tiste redke kandidate, ki so si srčno prizadevali za resnično nujne spremembe. Lokalna skupnost je namreč temelj demokracije v vsaki državi, in kdor se ji odreče, se je odrekel svoji svobodi. Ob kolapsu sedanje civilizacije, ki je neizbežen, se moramo zavedati, da je rešitev le v opolnomočenju lokalne skupnosti, ki mora zagotoviti biotske temelje preživetja ljudi: bivališče, potrebno energijo, hrano in vodo, obleko in obutev, zdravstveno varstvo, šolanje in kulturno identiteto. Le tako bomo previharili viharje, ki so pred nami. Na tokratnih volitvah smo ponovno padli na celi črti.

Iluzija Potemkinove vasi je popolna. Ko stopimo na ulico, vse deluje, uprava, oskrba z energijo in vodo, pošta, banke, mediji, komunikacije, promet, policija, servisi, šolstvo, zdravstvo, gostilne in trgovine so polne dobrot ter dobrin. Toda vse skupaj je kot igra postavljanja domin, ko vse stojijo pokonci, zadostuje le rahel sunek ene od njih in vse se podrejo.

Objavljeno v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.