Pomlad

Državne proslave namreč. Usklajenost med avtorico zasnove in režiserko tokratne proslave ob dnevu državnosti, Katjo Pegan, ter avtorjem pozdravnega besedila, predsednikom republike Borutom Pahorjem, je bila popolna. Ob tem naj pripomnim, da sploh ni bilo pomembno, o čem je v pozdravnem nagovoru predsednik govoril, še manj je bilo pomembno sporočilo kulturnega programa, ki je sledil uvodni vojaški ceremoniji. Pomembno je bilo le to, da sta se ujela v eni sami bistveni točki: kako nam je vsem skupaj lepo v samostojni Sloveniji. Kako se imamo radi. Kako ljubimo zimzelene »šlagerje«, kako radi družno zaplešemo in kako smo si vsi edini, da je edini pravi letni čas pomlad.

Tako je bila prireditev na Kongresnem trgu tudi naslovljena. Ime mi je pomlad. Katja Pegan Pomlad? Borut Pahor Pomlad? Slovenija Pomlad? S podnaslovom: Pesmi za ples. In res, na bridkem koncu proslave so se starostnikom, ki so se v lahkotnem ritmu smukali pred odrom, skorajda pridružili tudi sedeči starostniki, sicer zelo pomembni povabljenci iz slovenskih političnih elit. Skoraj, bili so pač veseli, mahali so z zastavicami kot kakšni pionirčki in se na široko smejali. Kje se je zadrževalo ljudstvo – morda na parkovnih površinah, morda v garažni hiši –, ne vemo. Televiziji Slovenija navadnih smrtnikov ni uspelo posneti. Zakaj pomlad in ne poletje, sicer ne vem, čeprav ta državni praznik vsako leto zapored obeležuje prav prihod poletja. Se organizatorjem zdi poletje preveč grešno, polno razvrata in delomrznosti? Je premalo povezano s slovensko pomladjo, torej časom, ko smo se še ljubili in potem pozabili na vse ter se raztepli po svetu, na levi in desni pol?

Tako romantično je bilo to in naivno in ocvetličeno, da je popolnoma jasno, da bo Katja Pegan, ta čista pozitivka na slovenski režiserski sceni, še kdaj dobila priložnost. Cvetoberov o pomladnih avanturah je v domači in tuji literaturi na pretek. Avantgardistov pa občutno premalo.